Appeal allowed; first instance court dismissed statute of limitations and misidentified invoice parties without reasoning.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je napačno presodilo listine, ki jih je predložila tožeča stranka, zato o odločilnih dejstvih v sodbi ni navedlo nobenih razlogov.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku ter razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Sevnici, opr. št. Ig 98/00143 z dne 16.6.1998, ostane v 1. in 3. točki v celoti v veljavi. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške postopka v višini 38.233,00 SIT, v osmih dneh, pod izvršbo. Tožena stranka je proti navedeni sodbi vložila pritožbo. V njej se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da naj bi na glavni obravnavi laično zatrjevala zastaranje obveznosti, sodišče pa tega ugovora ni evidentiralo in upoštevalo.

S tem je prvostopenjsko sodišče kršilo 125. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki določa, da se mora zapisnik pisati v redu. Tožena stranka je sicer zapisnik o glavni obravnavi podpisala, vendar se pri tem očitno ni zavedala, da bi lahko zahtevala popravo zapisnika, sodišče pa je v nasprotju z 11. členom ZPP ni opozorilo na to procesno pravico. Sodišče bi tudi moralo oceniti, da se tožena stranka ni mogla jasno in določno izjaviti o zadevi, ki se je obravnavala, zato bi jo na podlagi 296. člena ZPP moralo opozoriti, da naj si vzame pooblaščenca.

Navedene kršitve določb pravdnega postopka so vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je bilo zaradi tega zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabljeno materialno pravo. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka ponovno podaja ugovor zastaranja. Navaja, da gre v tem primeru za terjatve po 374. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki zastarajo v treh letih. Iz tožbenega zahtevka je razvidno, da so zastarale vse terjatve tožeče stranke do tožene, razen terjatve na podlagi računa št. 140/94 v višini 87.954,10 SIT z dne 19.7.1995, terjatve na podlagi računa št. 141/94 v višini 17.559,90 SIT z dne 19.7.1995 ter terjatve na podlagi računa št. 142/94 v višini 27.123,60 SIT z dne 19.7.1995.

Na podlagi navedenega tožena stranka predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba je utemeljena. Ob reševanju pritožbe tožene stranke je sodišče druge stopnje ugotovilo, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP/77, na katero pritožbeno sodišče po določbi 2. odst. 365. člena ZPP/77 pazi po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je namreč napačno presodilo listine, ki jih je predložila tožeča stranka (računi in pobotne izjave). Posledično je nepravilno ugotovilo, da iz predloženih računov izhajajo terjatve tožeče stranke do tožene stranke ter da slednja nobenemu od predloženih računov ni oporekala, prav tako pa ni dokazala, da bi katerega od njih že plačala, kar naj bi utemeljevalo tožbeni zahtevek. Prvostopenjsko sodišče je spregledalo, da je račune pravzaprav izdala tožena stranka tožeči in ne obratno ter da temelj tožbenega zahtevka, glede na navedbe tožeče stranke in listinske dokaze, ni neizpolnitev pogodbene obveznosti s strani tožene stranke, temveč tožeča stranka zahteva vrnitev tistega, kar je toženi stranki na podlagi teh računov plačala več, kot pa ji je bila dolžna.

Pravna podlaga tožbenemu zahtevku je tako neupravičena pridobitev po 2. odstavku 210. člena ZOR. O teh odločilnih dejstvih vrnitvenega zahtevka, posledično pa o njegovi utemeljenosti, sodba prve stopnje nima razlogov. Zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 369. člena ZPP/77 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novi sodbi bo sodišče moralo navesti prave razloge o odločilnih dejstvih. Glede na to, da je račune izdala tožena in ne tožeča stranka, bo potrebno še presoditi, ali so predloženi računi verodostojne listine, na podlagi katerih sodišče lahko dovoli izvršbo.

Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP/77, po katerem se v primeru razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve v novo odločanje pridrži odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo.