Appeal court vacates lower court decision for separate trial of reciprocal claims due to loss of standing and procedural violation.

1. Pritožbi zoper sodbo in sklep z dne 5.5.2000 se ugodi, odločba se v izpodbijanem delu (točke I., IV. in V.) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. 2. Pritožbi zoper sklep z dne 12.5.2000 se delno ugodi. Ta sklep se glede stroškov v znesku 261.471,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2000 razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, glede stroškov v znesku 22.387,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2000 pa se pritožba zavrne in izpodbijani sklep potrdi. 3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Kadar s pravnomočno ugoditvijo zahtevku po tožbi aktivna legitimacija za zahtevek po nasprotni tožbi preneha, je sodišče obe tožbi dolžno obravnavati skupaj in o njih odločiti s skupno odločbo.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo in sklepom z dne 5.5.2000 je sodišče prve stopnje odločilo, da se toženca izključita iz družbe P. d.o.o. (točka I.), izdalo začasno odredbo (točka II.), predlog za izdajo začasne odredbe deloma zavrnilo (točka III.), s točko IV. sklenilo, da se nasprotna tožba ne dopusti in se bo obravnavala kot samostojna tožba, s točko V. pa zavrnilo predlog za združitev postopkov po tožbi in nasprotni tožbi. S sklepom z dne 12.5.2000 pa je prvostopno sodišče toženi stranki naložilo plačilo 283.859,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper točke I., IV. in V. odločbe z dne 5.5.2000 se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je sodišče prve stopnje kljub predlogom obeh strank za zaslišanje strank sodbo izdalo brez razpisa naroka za glavno obravnavo. Konkurenčna dejavnost tožencev ni dokazana, saj je zgolj ustanovitev družbe z enako dejavnostjo kot pri družbi P. d.o.o. ne izkazuje. Zaključek prvostopnega sodišča, da zahtevek iz nasprotne tožbe ni v zvezi z zahtevkom po tožbi, nasprotuje obrazložitvi, po kateri bi pravnomočnost sodbe po tožbi povzročila, da toženca izgubita status družbenikov in s tem aktivno legitimacijo za nasprotno tožbo.

Ko je zavrnilo hkratno obravnavanje tožbe in nasprotne tožbe, je sodišče že negativno odločilo o zahtevku po nasprotni tožbi. Tožena stranka je vložila pritožbo tudi zoper sklep o stroških z dne 12.5.2000. Navaja, da bi sodišče z izdajo sklepa o stroških moralo počakati do pravnomočnosti odločbe o glavni stvari. Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila. Pritožba zoper odločbo z dne 5.5.2000 je utemeljena. V predmetni zadevi je tožeča stranka L. C. dne 13.3.2000 vložila tožbo na izključitev družbenikov S. Š. in Z.

C. iz družbe. Toženca sta dne 20.3.2000 skupaj z odgovorom na tožbo vložila nasprotno tožbo na izključitev tožnika iz iste družbe. Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopnim sodiščem, da bi v tej pravni situaciji pravnomočna sodba, s katero bi tožeča stranka v pravdi uspela, izničila aktivno legitimacijo tožene stranke za zahtevek po nasprotni tožbi (tako tudi že Vrhovno sodišče RS v odločbi III Ips 60/2000 z dne 6.7.2000). Vendar pa ta zaključek na odločanje o skupnem ali ločenem obravnavanju obeh zahtevkov nima tistega vpliva, kot ga iz njega izvaja sodišče prve stopnje.

Kadar uspeh z enim zahtevkom pomeni negacijo drugega zahtevka, to pomeni takšno medsebojno povezavo, da močnejša sploh ni mogoča. Po oceni pritožbenega sodišča je torej predpostavka za vložitev nasprotne tožbe iz 1.točke 1.odst. 183.čl. ZPP podana. Vprašanja o tem, ali naj se tožba in nasprotna tožba obravnavata skupaj in o njih izda skupna sodba, ni mogoče reševati na podlagi iz konteksta iztrgane določbe 1.odst. 300.čl. ZPP. Obravnavanje zgolj enega in "enostavnejšega" zahtevka ter odklonitev postopka o preostalih bi - ker obravnava večih zahtevkov pač terja več časa - res lahko pospešilo odločitev (o prvem zahtevku).

Procesni ekonomiji bi še bolj ustrezala odločitev, po kateri se z obravnavanjem enega izmed zahtevkov povzroči, da o preostalih nato ni več treba odločati. Točki IV. in V. izpodbijane odločbe takšne učinke imata. Vendar pa nasprotujeta (od načela ekonomičnosti postopka mnogo pomembnejši) pravici do sodnega varstva iz 1.odst. 23.čl. Ustave RS ter iz nje izvedenim številnim principom civilnega procesnega prava. S tem ko sodišče prve stopnje o zahtevku po nasprotni tožbi ni odločalo hkrati z odločanjem o zahtevku po tožbi, je posredno in brez vsebinske obravnave zahtevek po nasprotni tožbi že zavrnilo.

Zahtevek, ki v pogledu aktivne legitimacije ni bil problematičen, je v posledici odločitve o ločenem obravnavanju postal takšen, da (nasprotni) tožnik z njim v pravdi ne bi mogel uspeti. Oziroma drugače, pravica do obravnavanja družbenikove pravice iz 3. odst. 436. čl. ZGD je bila tožencema z izpodbijano odločbo odvzeta. Del obrazložitve izpodbijane odločbe (na koncu 7. in na začetku 8. strani) o nasprotni tožbi kot "obrambnem sredstvu", vloženem precej kasneje od nastanka vzroka zanjo, bi se dalo razumeti tudi kot oceno procesnega delovanja tožencev v smislu zlorabe pravic.

Če je temu tako in je izpodbijana odločba rezultat postopanja prvostopnega sodišča v smislu zadnjega dela 1. odst. 11.čl. ZPP, potem za to po oceni pritožbenega sodišča ni (zadostne) osnove. Glede na njene posledice takšna oblika izvajanja pooblastil iz 1. odst. 11. čl. ZPP v konkretnem primeru ne pride v poštev. Po oceni pritožbenega sodišča izpodbijana odločba zato pomeni, da je bila toženi stranki z nezakonitim postopanjem odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki 339. čl. ZPP).

Zaradi zgoraj opisanega učinka morebitne potrditve sodbe iz I. točke izreka izpodbijane odločbe, se kršitev postopka iz 8. točke 339.čl. ZPP razteza tudi nanjo. Glede na vse to je bilo treba utemeljeni pritožbi ugoditi, odločbo z dne 5.5.2000 v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V njem bo treba tožbo in nasprotno tožbo obravnavati skupaj ter o zahtevkih iz obeh izdati skupno odločbo. Pritožba zoper sklep z dne 12.5.2000 je delno utemeljena. Trditve tožene stranke v pritožbi, da naj bi bila pogoj za odločanje o stroških pravnomočnost odločbe o glavni stvari, sicer ne držijo.

Vendar pa je odločitev o stroških vezana na odločitev v glavni stvari. Ker je razveljavljena prva, je treba razveljaviti tudi drugo. Del stroškov, ki so bili priznani s sklepom z dne 12.5.2000, se ne nanaša na stroške odločanja o tožbenem zahtevku, temveč na stroške postopka zavarovanja z začasno odredbo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so s postopkom zavarovanja povezani stroški iz sklepa z dne 12.5.2000 stroški sodne takse za predlog in sklep o začasni odredbi ter stroški vloge z dne 31.3.2000 (glede na končni uspeh v postopku zavarovanja tožniku gredo do 1/2).

Za znesek iz 2.točke izreka tega sklepa je bilo zato treba pritožbo zoper sklep z dne 12.5.2000 zavrniti in sklep v tem obsegu po 2. točki 365.čl. ZPP v zvezi s 15. in 239.čl. ZIZ potrditi, preostali del pa na podlagi 3.točke 365.čl. ZPP (v zvezi s 15. in 239.čl. ZIZ) razveljaviti in vrniti prvostopnemu sodišču v nov postopek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3.odst. 165.čl. ZPP.