Appeal granted; fixed price contract deemed provisional; court remands case for valuation under ZOR.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Dogovor pravdnih strank o ceni za opravljene mizarske storitve očitno ni bil fiksen, ampak le okviren. To izhaja že iz izpovedi pravdnih strank, pa tudi listin v spisu, saj je sam tožnik zapisal, da je končna dogovorjena cena "ca 16.000 DEM." Po določilu 2. odst. 623. čl. ZOR pa v takem primeru, če plačilo ni trdno določeno, pač pa le okvirno, določi plačilo sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel normalno potrebnemu času, kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 285.563,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonu od 1.3.1996 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 91.562,50 SIT, prav tako s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z oceno izvedenih dokazov in ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženec ni pravočasno ugovarjal kvaliteti opravljenega dela s strani tožeče stranke.

Glede na to, da je toženec nesporno v celoti poravnal dogovorjeno ceno opravljenega dela 16.000,00 DEM, se je sklenjene ustne pogodbe o delu držal v celoti. Ker je naknadno prišlo do drugačnega dogovora o obsegu del, pa je bilo dogovorjeno, naj bi bilo to obseženo v prvotno dogovorjeni ceni 16.000,00 DEM. S tem, ko je toženec podpisal tožniku izjavo z dne 21.2.1996, da bo svoj dolg plačal, je priznal samo razliko do tega zneska, ne pa morebiti vtoževane razlike. Da je izdani račun predstavljal tudi to razliko, toženec sploh ni mogel vedeti, saj je bil to prvi izdani račun, tožnik pa je na račun opravljenega dela že prejel zneske v DEM, kakor izkazujejo potrdila.

Slaba kvaliteta opravljenega dela pa se je tudi pokazala šele potem, ko so roki za grajanje očitnih napak že minili, vendar jih toženec kasneje ni uveljavljal, saj je smatral zadevo za zaključeno. Ko pa je dobil tožbo, je takoj angažiral izvedenca, ki je slabo kvaliteto opravljenega dela ugotovil in ocenil, sodišče pa bi moralo to cenitev upoštevati tako, da bi tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnik je računu ugovarjal, sicer le ustno, ko ga je prišel tožnik osebno terjati za denar, zato je v tem delu dokazna ocena sodišča prve stopnje nepravilna.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka meni, da je odločitev sodišča pravilna. Poudarja, da je bil račun toženi stranki izstavljen še pred zapisom potrdila z dne 21.2.1996, tožena stranka pa ni ugovarjala višini računa in je bilo nakazilo z dne 13.3.1996 le delno plačilo računa št. 2/96. Tožena stranka nikoli do vložitve pripravljalne vloge z dne 17.3.1999 ni ugovarjala višini vtoževanega računa in ni grajala nikakršnih napak v zvezi z opravljenim delom. Pritožba je utemeljena. Predmet obravnavanja je med pravdnima strankama ustno sklenjena pogodba o delu (čl. 600 in naslednji členi Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR), saj sta se tožnik in toženec dogovorila, da tožnik opravi za toženca mizarska dela, toženec pa se je zavezal to storitev plačati.

Bistveni sestavni del pogodbe o delu je namreč posel, ki ga prevzemnik dela opravi in obveznost naročnika, da opravljeno delo plača. Da je toženec plačal tožniku za opravljena dela 16.000,00 DEM, med strankama po ugotovitvah prvostopnega sodišča ni sporno, očitno pa med njima tudi ni razhajanj glede samega obsega opravljenih del, ki se nanašajo na prvotno dogovorjena dela in naknadno dogovorjena dodatna dela. Bistvo spora med njima pa je, ali je toženec dolžan plačati razliko po računu z dne 19.2.1996 št. 2/96 v znesku 285.583,00 SIT.

Pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožena stranka prepozno grajala morebitne napake opravljenega dela, ker so že potekli vsi roki za grajanje po določbi 614 in 615 člena ZOR, kar tožena stranka v pritožbi tudi sama ugotavlja. Prav tako tožena stranka zaradi tega nima več možnosti uveljavljati pravico do znižanja plačila po določbi 2. odst. 616. čl. ZOR. Glede pisne izjave z dne 21.2.1996, na katero se sklicuje tožeča stranka smiselno kot da gre za priznanje dolga v višini terjatve, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejansko povsem nedorečena in vsekakor ne more biti podlaga za uveljavitev tožnikove terjatve, pač pa je to lahko le dejansko opravljeno delo in vrednost tega dela, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

V razlogih izpodbijane sodbe, glede na gornje dejansko stanje, pa ni nobenih ugotovitev glede toženčevega ugovora, da zaradi naknadnega drugačnega ustnega dogovora o obsegu del, plačilo za opravljeno delo v znesku 16.000,00 DEM ustreza vrednosti dela, ki ga je opravil tožnik. Ta ugovor se ponavlja tudi v pritožbi. V zvezi s tem prvostopno sodišče sicer ugotavlja, da je med strankama sporno, ali je plačilo za dodatna dela že vključeno v navedenem znesku, v nadaljevanju pa le ugotavlja, da toženec računa v celoti ni plačal in je zato upravičen do plačila zahtevane razlike.

Dogovor pravdnih strank o ceni za opravljene mizarske storitve pa očitno ni bil fiksen, ampak le okviren. To izhaja že iz izpovedi pravdnih strank, pa tudi listin v spisu (list.št. 30), saj je sam tožnik zapisal, da je končna dogovorjena cena "ca 16.000 DEM." Po določilu 2. odst. 623. čl. ZOR pa v takem primeru, če plačilo ni trdno določeno, pač pa le okvirno, določi plačilo sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel normalno potrebnemu času, kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Ali je bilo tožniku prisojeno plačilo v skladu z navedenimi kriteriji, pa ni ugotovljeno, ob dejstvu, da tožena stranka dokazuje nižjo ceno za opravljene storitve z izven tega pravdnega postopka izdelanim cenitvenim poročilom sodnega izvedenca gradbene stroke ing.

Branka D.. V pritožbi uveljavljena kršitev materialnega prava je s tem podana, zaradi te kršitve pa tudi dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Na podlagi 1. odst. 370. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), ki se uporablja na podlagi 1. odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99), je potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moral tožnik, ki doslej v spis niti ni vložil nobene specifikacije opravljenih del, dokazovati pravilno višino obveznosti tožene stranke na način, kot ga določa 2. odst. 623.

čl. ZOR. Sodišče prve stopnje pa bo moralo ob ponovnem odločanju upoštevati tudi, da je bil v zadevi že izdan plačilni nalog opr.št. Pl 20/96 z dne 6.9.1996, zato bo potrebno v odločbi o glavni stvari odločiti tudi, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi, ali pa se razveljavi (4. odst. 451. čl. ZPP/77). O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi 3. odst. 166. čl. ZPP/77.