Appeal rejected because plaintiff failed to state property value, and defendant did not object, barring review under ZPP.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Tožeča stranka vrednosti spornega predmeta ni navedla, tožena stranka temu ni ugovarjala in ni opozorila na to pomanjkljivost. Sodišče ni preverilo, ali je v tožbi vrednost spornega predmeta navedena, ampak je brez odprave te pomanjkljivosti začelo z obravnavanjem glavne stvari.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki prodati trosobno stanovanje v C. na R., št. stanovanja 4, pod pogoji, ki jih je določil Stanovanjski zakon. Višje sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno odločitev je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem se sklicuje na 88. člen Zakona o denacionalizaciji, ki prepoveduje razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve po navedenem zakonu. Za stavbo, v kateri je sporno stanovanje, je v teku denacionalizacijski postopek.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je tožeča stranka na vročeno revizijo odgovorila, in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

S tožbo, vloženo dne 18.7.1994, je tožeča stranka zahtevala sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje in je v njej opisala tudi vse elemente, na podlagi katerih naj se izračuna kupnina. Zneska kupnine ni navedla, prav tako ni opredelila vrednosti spornega predmeta.

V drugem odstavku 186. člena ZPP je določeno, da mora v primeru, če je pristojnost, sestava ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, tožnik v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. Če je tožnik navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti, sestavi sodišča ali pravici do revizije, se mora sodišče najkasneje na pripravljalnem nakoru, če tega naroka ni bilo, pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari, na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti (3. odstavek 40. člena ZPP). Po določbah ZPP je torej določitev vrednosti spornega predmeta v prvi vrsti dolžnost tožeče stranke, sodišče pa ima dolžnost preveriti primernost označbe vrednosti spornega predmeta. Na opustitev določitve vrednosti spornega predmeta lahko opozori tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo oziroma najpozneje na naroku pred začetkom obravnavanja glavne stvari, da bi si na tak način tudi ona zagotovila pravico do vložitve (dovoljene) revizije.

Tožeča stranka vrednosti spornega predmeta ni navedla, tožena stranka temu ni ugovarjala in ni opozorila na to pomanjkljivost. Sodišče ni preverilo, ali je v tožbi vrednost spornega predmeta navedena, ampak je brez odprave te pomanjkljivosti začelo z obravnavanjem glavne stvari.

Po določbi 2. odstavka 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, če vrednost spornega predmeta ne presega 80.000,00 SIT. Revizija tožene stranke tako ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče moralo zavreči (392. člen ZPP).