Appeal dismissed; court held refusal to postpone hearing did not violate defendant's right to defense. Defendant failed to prove new facts or evidence before first trial. Appeal rejected due to procedural and substantive correctness of first instance judgment.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal and upheld the first-instance judgment ordering the defendant to repay the loan. The defendant argued that their right to defense was violated because the court refused to postpone the hearing to examine a witness and clarify that the loan was given to a legal entity rather than the individual. The court ruled that the defendant was properly summoned, the request for postponement lacked merit, and introducing new evidence and facts after the first trial was inadmissible under the Civil Procedure Act.
Legislator headnote
AI generatedArticle 339/2 of the Civil Procedure Act; Article 337/1 of the Civil Procedure Act; Article 562/1 of the Obligations Act: A refusal to postpone a hearing does not constitute a violation of the right to defense if the party fails to demonstrate compelling reasons, and new evidence or facts presented after the first trial are inadmissible.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 41.234,00 SIT (enainštirideset tisoč dvestoštiriintrideset) pritožbenih stroškov v 15 dneh, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2000 do plačila.
[JEDRO]
S tem, ko sodišče ni ugodilo predlogu za preložitev obravnave, ni kršilo določb postopka.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi VI I 524/95 z dne 20.3.1995 v 1. in 3. točki izreka, in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške. Odločitev se nanaša na plačilo zneska 300.000,00 SIT, ki ga je po izpodbijani sodbi torej dolžan plačati toženec. Gre za posojilo, ki ga je toženec prejel 26.1.1993, pa ga ni vrnil. Proti sodbi se toženec pritožuje in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da mu je bila kratena pravica do zagovora, ker sodišče na njegov predlog ni preložilo glavne obravnave.
Zaslišati bi bilo treba pričo M. K., ki bi potrdil, da je bil denar za posojilo njegov. Pomešano je bilo dejstvo, da pri omenjenem posojilu ne gre za razmerje med gospodarsko družbo in fizično osebo. Posojilo je bilo dano pravni osebi A.. Pravni dolžnik je torej ta pravna oseba, ne pa toženec. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Navaja, da toženec ni opravičil odsotnosti z glavne obravnave s predložitvijo dokaza. Pogoji za obravnavo so bili. Ni spora, da je toženec sam prevzel denar, in da je bil torej posojen tožencu. Toženec je osebno kreditojemalec.
Svoja razmerja s K. naj toženec sam ureja. Predlaga potrditev sodbe. Pritožba ni utemeljena. Po določbi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. čl. zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Preizkus v tem obsegu je pokazal, da pritožbeni razlogi niso podani. Ko pritožnik navaja v pritožbi, da mu je bila kratena pravica do zagovora, torej uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po čl. 339/2 točka 8.
Vendar ta kršitev ni podana. Toženec je bil na glavno obravnavo pravilno vabljen in je predlagal preložitev obravnave zaradi težko odložljivega potovanja v tujino... (list. št. 15). Sodišče temu predlogu ni ugodilo, vendar pa s tem nobena toženčeva pravica ni bila kratena. Po določbi čl. 115/1 ZPP namreč sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno z izvedbo dokazov, ali če so zato drugi upravičeni razlogi. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je narok vseeno opravilo (čl. 282 ZPP), saj tudi po prepričanju pritožbenega sodišča toženec z že citirano vlogo ni izkazal, da obstajajo upravičeni razlogi za preložitev naroka.
Pritožbene trditve, ki se torej nanašajo na to kršitev, niso upoštevne. Ko toženec v pritožbi predlaga zaslišanje priče M. K., in ko trdi, da je bilo posojilo dano pravni osebi, pa predlaga nov dokaz in navaja novo dejstvo. To pa v pritožbenem postopku ni več dopustno (čl. 337/1 ZPP), saj ni dokazal, da novih dejstev in novih dokazov brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Materialnopravno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Potem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da si je toženec sposodil denar od tožeče stranke, je pravilno odločilo, da ga mora vrniti (čl. 562/1 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).
Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP). Po določilih čl. 154/1 in 155/1 ZPP ima tožeča stranka pravico do povrnitve pritožbenih stroškov (čl. 165/1 ZPP). Pritožbeno sodišče je odmerilo stroške v skladu s predlogom in upoštevaje odvetniško tarifo. Priznalo je sestavo odgovora na pritožbo v višini 375 točk in poročilo stranki 10 točk. Skupaj je to 385 točk po 90,00 SIT, kar znese 34.650,00 SIT, priznalo pa je tudi 19 % DDV od tega zneska, torej znesek 6.584,00 SIT.
Skupni stroški torej znašajo 41.234,00 SIT. Ni priznalo sodne takse za odgovor na pritožbo, ker po podatkih v spisu do trenutka odločanja taksa ni bila plačana.