Court rejects appeal; partial payment of invoices without specific amounts does not constitute a waiver of debt.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Samo opisa del, ki jih dolžnik po dveh računih delno plačuje, brez navedbe posameznih zneskov, ni mogoče šteti za izjavo o vračunavanju.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje svoj sklep o izvršbi z dne 5.3.1998, opr. št. I 98/812 delno vzdržalo v veljavi, tako da mora toženec tožeči stranki za dobavo in montažo hidropaka plačati 55.156,63 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.8.1997 dalje. V presežku, do 72.100,00 SIT s pripadki, je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je še naložilo, da tožeči stranki povrne 14.177,56 SIT pravdnih stroškov. Proti sodbi se toženec pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev pravdnega postopka s predlogom, da se razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

Meni, da je sodišče dokaz z virmanskim nalogom z dne 5.1.1998 napačno ocenilo. Res je posamezna zneska na ta nalog vpisal šele po izvršenem plačilu, vendar je pred tem napisal, oz. je to storila celo delavka banke, da z zneskom 222.752,00 SIT poravnava stroške centralnega ogrevanja in stroške hidroforja. Svojo izbirno pravico je torej pravilno uveljavil. Če sodišče o navedenih dejstvih dvomi, bi jih lahko preverilo z vpogledom originalnega naloga, ki bi ga zahtevalo od banke. Tožeči stranki je torej z omenjenim zneskom plačanih 170.647,00 SIT za centralno ogrevanje in sedaj prisojenih 55.156,63 SIT za hidrofor.

Glede slednjega ugotovljenega zneska pa je sodišče utdi napačno uporabilo dokaz po izvedenskem mnenju. Ni namreč upoštevalo, da je izvedenec ugotavljal vrednost del za hidrofor na dan izdelave mnenja (26.3.1999) in s tem že valoriziral v letu 1997 opravljena dela. Zamudne obresti bi torej lahko tekle šele od dneva izdelave mnenja, ne pa od 24.8.1997, kot je razsojeno. Pritožba ni utemeljena. Glede na očitno nesporno dejstvo (kakor sledi tudi iz pritožbenih navedb), da je toženec zneska plačil posameznih računov v nalog vpisal šele po opravljenem plačilu, je po prepričanju pritožbenega sodišča prvostopenjsko razlogovanje o izbirni pravici v smislu 312.

člena ZOR pravilno. Posledično je pravilen prvostopenjski zaključek, da toženec po spornem računu z dne 17.8.1997 (A2) za hidrofor z montažo ni plačal še ničesar. Nobenega pomisleka pa pritožbeno sodišče tudi nima v zvezi z ugotovljeno višino zadevnega toženčevega dolga ter zamudnimi obrestmi od tako prisojenega zneska. Sami višini 55.156,63 SIT toženec pravzaprav niti ne oporeka, sodišče druge stopnje, tako kot že prvo sodišče, pa tudi ne najde razlogov za dvom o ustreznosti izvedenčeve ocene, ki ji toženec ni ugovarjal.

Res je izvedenec upošteval cene na dan izdelave mnenja, to je 26.3.1999 in s tem že valoriziral vrednosti iz leta 1997, ko je bil hidrofor dobavljen in montiran, vendar je obenem pojasnil, da se v tem obdobju cene niso spremenile v tolikšni meri, da sedanji obračun del ne bi bil primerljiv (stran 5 mnenja, list. št. 23). Ugotovljena vrednost materiala in dela po spornem računu, ki je predmet te pravde, torej velja tudi za čas nastanka obveznosti, zato je izpodbijana odločitev, po kateri zamudne obresti tečejo od zapadlosti računa (A2) v plačilo, to je od 24.8.1997, pravilna.

Izpodbijano sodbo je torej pritožbeno sodišče potrdilo, ko tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 368 ZPP/77).