Enforcement allowed on partially final judgment; interest claim dismissed as not yet due.

Pritožba upnika se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (tč. II izreka) potrdi. Ugovor dolžnice se zavrne in se sklep o izvršbi potrdi.

[JEDRO]

Dovolitev izvršbe na podlagi in v obsegu le delno pravnomočne sodbe ni ugovorni razlog, ne glede na morebitno možnost kasnejše revizijske spremembe celotne sodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo upnikovemu izvršilnemu predlogu in tako na podlagi pravnomočnega dela sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 421/94 dovolilo izvršbo za izterjavo glavnice 28.930,00 SIT z obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v sodbi. V presežku, to je glede izterjave obresti, obračunanih do vložitve predloga za izvršbo, v znesku 805.056,06 SIT ter na ta znesek vezanih izvršilnih stroškov pa je upnikov predlog zavrnilo. Proti sklepu je v obsegu z njim dovoljene izvršbe dolžnica vložila ugovor, upnik pa pritožbo v zavrnilnem delu.

Dolžnica meni, da je izvršilni sklep preuranjen, ker zadeva še ni zaključena in je izvršba dovoljena na podlagi le delno pravnomočne sodbe. Ne glede na to pa je zahtevek upnika močno vezan na dolžničino zahtevo do upnika v zadevi II Pd 1016/94 pred istim Delovnim in socialnim sodiščem. Upnik ji je namreč v teku delovnega razmerja povzročil škodo za preko 500.000,00 SIT, kar skupaj z obrestmi znaša več kot zahtevek v tej izvršbi. Opozarja še, da obdobje upnikove zaposlitve ni pravilno določeno, saj je že z 31.7.1991 šla v pokoj in ni imela več obrti.

Pred dokončanjem celotne zadeve, ki se z revizijo lahko tudi spremeni, je torej zahtevek od 1.8.1991 dalje nerazumljiv in neutemeljen. Upnik v pritožbi vztraja na predlagani izterjavi že nateklih obresti po obračunu, ki ga je predložil. Te mu namreč gredo po določilu 279/II. ZOR, saj je z vložitvijo predloga za izvršbo vložil zahtevek za plačilo teh obresti. Priznani pa bi mu zato morali biti tudi vsi prijavljeni izvršilni stroški. Ugovor dolžnice je prvo sodišče očitno štelo za neutemeljen, zato je sodišče druge stopnje o njem odločalo kot o pritožbi (2. odst. 54.

člena ZIZ). Ugovor in pritožba nista utemeljena. Uvodoma navedena sodba Delovnega in socialnega sodišča z dne 9.11.1995 je v obsegu, ki dolžnici nalaga, da upniku plača 28.930,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov v obdobju od oktobra 1990 do julija 1991, pravnomočna, pa tudi izvršljiva, saj je 8-dnevni izpolnitveni rok glede na podatke v spisu očitno že pretekel (1. odst. 19. člena ZIZ). Nobenega dvoma torej ni, da je ta sodba v opisanem obsegu ustrezen izvršilni naslov v smislu 1. točke 2. odst. 17.

člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). morebitna vložena revizija, ki jo dolžnica omenja v ugovoru, ne glede na njen obseg, ne predstavlja nobenega od ugovornih razlogov iz 55. člena ZIZ, ki dovolitev izvršbe preprečujejo. Te pa prav tako ne ovira zatrjevani obstoj dolžničine nasprotne terjatve, ki ne glede na to ni še niti zapadla (čl. 336 ZOR). V zvezi z nadaljnimi ugovornimi izvajanji o nerazumljivosti in neutemeljenosti dovoljene izterjave za čas po 1.8.1991, to je po dolžničini upokojitvi, velja poudariti, da se izvršba nanaša še na julij 1991, medtem, ko od 1.8.1991 dalje, torej od zapadlosti julijskega zneska glavnice, tečejo le zamudne obresti.

Ugovor je bilo torej treba zavrniti (3. odst. 58. člena ZIZ). Pravilna pa je tudi izpodbijana odločitev o zavrnitvi predloga za izterjavo kapitaliziranih zamudnih obresti s pripadajočimi procesnimi obrestmi in izvršilnimi stroški. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 2. odst. 279. člena res določa, da je zamudne obresti od neplačanih obresti mogoče zahtevati samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Za tak zahtevek pa ni mogoče šteti predloga za izvršbo na podlagi sodbe kot izvršilnega naslova, ki časovno opredeljuje tek zamudnih obresti od zapadlosti posameznih dolžnih zneskov do njihovega plačila, ki bo v izvršbi realizirano.

Prvo sodišče je torej izvršbo pravilno dovolilo le v obsegu danega izvršilnega naslova, s pripadajočimi izvršilnimi stroški. Upnikovo pritožbo je bilo zato treba zavrniti (čl. 365, tč. 2 ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ).