Appeal dismissed: Housing blocks fully built for pensioners cannot be privatized under SZ Art. 128(1).

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Poseben status iz prvega odstavka 128. člena SZ ne pomeni, da mora biti objekt po funkcionalni ureditvi podoben domovom za ostarele. Prostori v domu za ostarele ali njemu podobni stavbi se po 2. točki prvega odstavka 3. člena SZ sploh ne štejejo za stanovanja in se kot taka niso šteli niti po prej veljavnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih. Pomembno je, da je bil sporni blok v celoti namensko zgrajen za razreševanje stanovanjskih potreb upokojencev in invalidov in da so vsa stanovanja v tem bloku (razen enega) v lasti tožene stranke. Prav v taki namenski gradnji je poseben status stavbe, zato stanovanj v njej ni mogoče privatizirati.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici prodati enosobno stanovanje št. 2 v V., U. B. M., v izmeri 36,63 m2, skupaj s kletnim boksom št. 2, vse za kupnino 513.901,00 SIT in s prodajno pogodbo dovoliti, da se v zemljiški knjigi v E knjigi vpiše lastninska pravica na tožničino ime. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Revidentka meni, da niso bili podani pogoji iz prvega odstavka 128. člena Stanovanjskega zakona (Ul. RS, št. 18/91-I, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ) za odklonitev tožničine zahteve za nakup stanovanja. Po povzemanju zakonskega besedila navedene določbe tožnica poudarja, da morata biti kumulativno izpolnjena oba pogoja za utemeljeno odklonitev zahteve za nakup stanovanja, v tej zadevi pa ni izpolnjen niti eden. Stanovanjska stavba ni bila v celoti namensko zgrajena za reševanje stanovanjskih potreb upokojencev, čeprav je v pretežni meri gradnjo financirala tožena stranka. Prostori prizidka, ki naj bi služili kot skupni prostori, so v uporabi raznih društev in odvetnika, eno stanovanje pa je tožena stranka že prodala in s tem potrdila, da celoten objekt ni bil strogo namensko grajen. Poseben status kot drugi zakonsko določen pogoj po tožničinem mnenju pomeni, da je objekt po funkcionalni ureditvi podoben domovom za ostarele, kjer je organizirana skupna prehrana, oskrba in druga pomoč, v obravnavanem primeru pa gre za običajen stanovanjski blok.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 128. člena SZ Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije ni dolžna prodati stanovanj v stanovanjskih hišah, ki so bile v celoti namensko zgrajene za razreševanje stanovanjskih potreb upokojencev, in imajo poseben status. Sodišče druge stopnje je na podlagi listinske dokumentacije ugotovilo, da je sporni stanovanjski blok v celoti zgrajen s sredstvi takratne Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja (in ne tudi s sredstvi takratne Samoupravne interesne stanovanjske skupnosti Občine V.) in da je bil objekt v celoti trajno namenjen upokojencem in invalidom. Poudarilo je, da so te okoliščine potrdile tudi priče. Dejstvo, da sedaj med prizidkom in samim blokom ni več prehoda in da prostore v prizidku uporabljajo društva in odvetnik, ni odločilno. Zmotno je revizijsko stališče, da je tožena stranka s prodajo enega stanovanja potrdila drugačen status bloka od zatrjevanega. Tožena stranka je pojasnila, da je do prodaje prišlo zaradi pomote, ker v začetku decembra 1991 še ni imela točnega spiska vseh objektov, za katere velja prepoved prodaje po SZ (listna št. 6 spisa). Ne gre torej za njeno potrditev, da naj bi šlo za blok brez posebnega statusa.

Nepravilno je tudi tožničino stališče, da poseben status iz prvega odstavka 128. člena SZ pomeni, da mora biti objekt po funkcionalni ureditvi podoben domovom za ostarele. Prostori v domu za ostarele ali njemu podobni stavbi se po 2. točki prvega odstavka 3. člena SZ sploh ne štejejo za stanovanja in se kot taka niso šteli niti po prej veljavnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih. Pomembno je, da je bil sporni blok v celoti namensko zgrajen za razreševanje stanovanjskih potreb upokojencev in invalidov in da so vsa stanovanja v tem bloku (razen enega) v lasti tožene stranke. Prav v taki namenski gradnji je poseben status stavbe, zato stanovanj v njej ni mogoče privatizirati. Namen zakonodajalca pri izvzetju iz privatizacije tistih stanovanj, ki so v celoti namensko zgrajena za razreševanje stanovanjskih potreb upokojencev, je bil v ohranitvi stanovanjskega sklada tožene stranke, da bi bilo tudi naprej omogočeno trajno uresničevanje namena sklada.

Sodišče druge stopnje je po vsem obrazloženem s spremembo sodbe sodišča prve stopnje in z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pravilno uporabilo materialno pravo iz prvega odstavka 128. člena SZ. Ker v postopku pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do uradno upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev tožničinih priglašenih revizijskih stroškov.