Appeal dismissed; creditor failed to prove specific danger of asset dissipation justifying interim order under ZIZ.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. Zahteva upnika za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

[JEDRO]

Iz zatrjevanih dejstev, da dolžnik prodaja nepremičnino parc. št. 42/1 in parc. št. 286/2, obe vl. št. 754, k.o. M..., skupaj z objekti, ne izhaja, da bi dolžnik svoje premoženje razprodajal ali kako drugače z njim razpolagal v škodo upnika. Ni nujno, da je zaradi takšnega poslovanja dolžnika podana nevarnost onemogočanja oziroma otežitve izterjave upnikove terjatve, saj morda premoženje dolžnika zadošča za poplačilo upnika. Prav tako pa ni izključeno, da gre le za način, ki omogoča vzdrževanje aktivnosti, nujnih za tekoče poslovanje podjetja (prim. 15. člen Zakona o finančnem poslovanju podjetij).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za začasno odredbo, s katero je upnik v zavarovanje denarne terjatve zahteval, naj sodišče dolžniku prepove razpolagati z nepremičnino parc. št. 42/1 in parc. št. 286/2, obe vl. št. 754, k.o. M..., in APP naloži, da odreče izplačilo v višini 80.000.000,00 SIT z žiro računa dolžnika. Ugotovilo je, da je sicer terjatev verjetno izkazana, da pa upnik ni izkazal tudi drugega pogoja za izdajo začasne odredbe niti po 1. odst. niti po 3. odst. 270. člena ZIZ. Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe.

Med drugim je navedel, da je zavrnitev predloga za začasno odredbo nesprejemljiva, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo verjetnost obstoja upnikove terjatve. Z gotovostjo pa je izkazan tudi obstoj nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem, v celoti onemogočena uveljavitev upnikove terjatve. Z izdajo začasne odredbe dolžniku tudi ne bi nastala nikakršna škoda, saj bi se obremenila le sredstva, ki so v lasti upnika. Navedel je še, da je zaslišanje direktorja upnika R. B., potrebno, ker bi ta vedel predočiti dejansko stanje v smeri samopašnega ravnanja dolžnika.

V pritožbi je priglasil stroške. Pritožba ni utemeljena. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se sme v zavarovanje denarne terjatve izdati začasna odredba le, če upnik hkrati (kumulativno) izkaže verjetnost obstoja terjatve in subjektivno nevarnost, da bo dolžnik svoje premoženje odtujil, skril ali kako drugače z njim razpolagal v upnikovo škodo (270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ). Subjektivna nevarnost, ki naj bi jo dolžnik povzročil s svojim ravnanjem, mora biti konkretizirana. Na podlagi dejstev, ki jih je upnik navedel v predlogu za izdajo začasne odredbe, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da upnik ni izkazal takšne nevarnosti.

Iz zatrjevanih dejstev, da dolžnik prodaja nepremičnino parc. št. 42/1 in parc. št. 286/2, obe vl. št. 754, k.o. M..., skupaj z objekti, ne izhaja, da bi dolžnik svoje premoženje razprodajal ali kako drugače z njim razpolagal v škodo upnika. Ni nujno, da je zaradi takšnega poslovanja dolžnika podana nevarnost onemogočanja oziroma otežitve izterjave upnikove terjatve, saj morda premoženje dolžnika zadošča za poplačilo upnika. Prav tako pa ni izključeno, da gre le za način, ki omogoča vzdrževanje aktivnosti, nujnih za tekoče poslovanje podjetja (prim. 15.

člen Zakona o finančnem poslovanju podjetij). Tudi v pritožbi upnik ni navedel ničesar, kar bi kazalo na to, da subjektivna nevarnost obstoji. Upnik je sicer res predlagal zaslišanje priče R. B., vendar pa bi predlagana priča lahko potrdila le navedbe o tem, da je dolžnik na tablo napisal novega odgovornega vodjo projekta in da prodaja omenjeno nepremičnino, kar pa še ne izkazuje subjektivne nevarnosti. Manjkajočih trditev (212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) pa upnik s tem dokaznim predlogom ne more nadomestiti. Pravilen je tudi sklep sodišča prve stopnje, da upnik tudi ni izkazal za verjetno, da bi s predlagano začasno odredbo dolžniku nastala le neznatna škoda (3. odst. 270.

člen ZIZ). Tako kot mora namreč upnik navesti dejstva in predlagati dokaze, ki kažejo na verjeten obstoj nevarnosti, ki grozi bodoči uresničitvi njegove terjatve, mora tudi navesti dejstva in predlagati dokaze, ki ga osvobajajo dolžnosti dokazovanja te nevarnosti (S. Triva - V. Belajec - M. Dika: Sudsko izvršno pravo - Opći dio, Informator - Zagreb 1980, stran 356, 21). Gole trditve o tem, da predlagana začasna odredba dolžniku ne bi povzročila škode, brez kakršnih koli dodatnih utemeljitev in dokazov, ne izkazujejo, da dolžnik s predlagano začasno odredbo ne bi pretrpel škode, oziroma da bi pretrpel le neznatno škodo.

Tudi v pritožbi upnik ostaja le pri trditvah, da predlagana vrsta začasne odredbe dolžniku ne bi povzročila škode, ker bi šlo zgolj za obremenitev sredstev, ki so upnikova last, ne da bi zaradi ugotavljanja potrebne stopnje verjetnosti svojih trditev predložil ustrezna dokazila. Ker je prvostopno sodišče materialnopravno pravilno odločilo, ni pa zagrešilo bistvenih postopkovnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena, v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365.

člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). O stroških je odločilo na podlagi 1. odst. 165. člena, v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP in 15. členom ZIZ. Ker upnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške.