Appeal dismissed; defendant must pay balance due under sales contract as no set-off claim was properly raised.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 123.284,00 SIT, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

[JEDRO]

Izhodišče za presojo v konkretnem primeru je sklenjena prodajna pogodba - te tožena stranka namreč ni izpodbijala z oblikovalnim tožbenim zahtevkom. Če je tožena stranka preostanek kupnine, ki je sporen v tem gospodarskem sporu, poravnala s "kompenzacijo" (336. čl. ZOR), bi morala določno opredeliti, katero nasprotno terjatev je bodisi uveljavljala v pobot s pobotno izjavo (337. čl. ZOR) ali pa podati konkreten pobotni procesni ugovor v tej pravdi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Škofji Loki opr. št. Ig ... z dne .... Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Nasprotna stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbena trditev, češ da je sodišče zavrnilo dokazna predloga za zslišanje direktorja tožeče stranke J. N. in prič M.M. ter M.P., ker naj bi bili dokazni predlogi dani prepozno (2. odst. 286. čl. ZPP/99), nima opore v podatkih spisa. Iz sklepa sodišča z naroka za glavno obravnavo, ki je bil 21.6.2000, je razvidno, da je sodišče dokazne predloge zavrnilo, ker je presodilo, da niso potrebni za odločitev. Zakaj se s to odločitvijo sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče strinja, pa bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve.

Uveljavljana bistvena kršitev postopka tako ni podana. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ueljavljala (z nasprotnim tožbenim zahtevkom) razveljavitve sporne prodajne pogodbe zaradi v pritožbi zatrjevane prevare (prim. 65. čl. ZOR), ki naj bi jo povzročila tožeča stranka in zaradi katere naj bi sklenila sporno prodajno pogodbo. Prav tako ni uveljavljala sankcij, ki bi ji šle, če bi bila v opravičljivi zmoti glede višine terjatve .M. do tožeče stranke in bi bila ta okoliščina sestavni del "cause" sporne prodajne pogodbe (prim. 61.

čl. ZOR). Pritožbene trditve v tej smeri že zato ne morejo biti pravno relevantne: izhodišče za presojo v konkretnem primeru je sklenjena prodajna pogodba - te tožena stranka namreč, kot je razvidno iz zgoraj razloženega, ni izpodbijala z oblikovalnim tožbenim zahtevkom. S to pogodbo pa se je tožena stranka zavezala plačati tožeči znesek 12.936.228,00 SIT kot kupnino za dve stanovanji, ki sta bili toženi stranki po neprerekanih trditvah tožeče tudi že izročeni. Na takšno vsebino obveznosti tožene stranke ne morejo vplivati trditve, da naj bi se "ves čas vedelo, da tožena stranka prevzema stanovanje kot kompenzacijo za svojo terjatev do M.M.", kar je tožena stranka želela dokazovati z zaslišanjem J.

N. in M. M. (pripr. vloga tožene stranke z dne 30.5.2000, l.št. 26, 27). Pogodbeno besedilo o tem ne govori. Sporen ostaja tako le še del obveznosti tožene stranke, da tožeči plača kupnino (izpolnitvena faza sporne prodajne pogodbe). S tem v zvezi pa tožena stranka ni zatrjevala okoliščin, na podlagi katerih bi bilo sploh moč sklepati, da je tožena stranka v celoti izpolnila obveznost po sporni prodajni pogodbi. Če je tožena stranka preostanek kupnine, ki je sporen v tem gospodarskem sporu, poravnala s "kompenzacijo" (336. čl. ZOR), bi morala določno opredeliti, katero nasprotno terjatev je bodisi uveljavljala v pobot s pobotno izjavo (337.

čl. ZOR) ali pa podati konkreten pobotni procesni ugovor v tej pravdi. Ker sama terjatev do tožeče stranke ni imela, ampak vseskozi zatrjuje, naj bi se "kompenzirale" terjatve M.M. do tožeče stranke, bi seveda morala izkazati tudi odstop teh terjatev njej. Šele ob takšni trditveni podlagi bi bil med pravdnima strankama pravno relevaten spor o obstoju terjatev M.M. do tožeče stranke in vprašanju prenehanja vtoževane terjatve iz naslova obveznosti plačila kupnine po sporni prodajni pogodbi. Ker pa določnih trditev o prenehanju obveznosti zaradi izpolnitve tožena stranka ni postavila, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je toženi stranki naložilo plačilo preostanka kupnine.

Materialnopravno pravilna je namreč tudi presoja, da na podlagi izjave M.M. z dne 9.11.1998 ni prišlo do spremembe dolžnika iz naslova plačila kupnine po sporni prodajni pogodbi (prim.

1. odst. 446. čl. in 453. čl. ZOR). Ob takšni trditveni podlagi spora se izkaže, da dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o višini obveznosti tožeče stranke do M.M. in kdaj naj bi bila ta okoliščina prizadetim znana, niso odločilne. O pobotnem ugovoru, postavljenem šele v pritožbi, pa ni moč presojati, kot to izrecno določa 3. odst. 337. čl. ZPP/99. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožena stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato mora sama trpeti svoje stroške in tožeči povrniti stroške odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na 123.284,00 SIT: priglašni odvetniški stroški 750 tč. X 90,00 SIT + 19 % = 80.325,00 SIT + 42.959,00 SIT za sodno takso za odgovor na pritožbo = 123.284,00 SIT.