Appeal dismissed; assignee's refusal to transfer funds to assignee deemed lawful under ZOR.

Pritožba se zavrne in se prvostopna sodba v 3. in 4. točki izreka potrdi.

[JEDRO]

Tožena stranka je kot asignat s sprejemom nakazila dne 16.12.1996 stopila v dolžniško razmerje tudi s K. kot asignatarjem (1. odstavek 1022. člena ZOR). Istega dne je obvestila asignatarja (K.), da je sprejela nakazilo in mu bo to nakazala ob dogovorjenih pogojih. Zato je pritožbeno stališče, da je tožena stranka ravnala nedopustno in protipravno, ker zahtevi tožeče stranke z dne 22.1.1997, naj nakazilo šteje kot neutemeljeno, ni ugodila, pravno zmotno.

[OBRAZLOŽITEV]

Na podlagi določila 1. odstavka 498. člena ZPP je pritožbeno sodišče nadaljevalo postopek v tej zadevi po določilih ZPP/77. Sodišče prve stopnje je vzelo na znanje delni umik tožbe na plačilo 430.000,00 DEM ter 17.144,00 DEM ter v tem delu postopek končalo (1. in 2. točka izreka odločbe). Tožbeni zahtevek prve tožeče stranke na plačilo odškodnine v višini 23.706,00 DEM za stroške financiranja ter za izgubljeni dobiček v višini 160.000,00 DEM, oboje s pripadki, pa je kot neutemeljen zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je tudi, da mora prva tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške (4. točka izreka).

Ocenilo je, da tožena stranka ni odgovorna za škodo, ki naj bi jo utrpela prva tožeča stranka, saj je pri vračilu nakazila, katerega je po nalogu prve tožeče stranke tožena stranka prejela od druge tožeče stranke, ravnala kot dober gospodar. Proti 3. in 4. točki izreka prvostopne sodbe je prva tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Ne glede na to, da do sklenitve kupoprodajne pogodbe dejansko ni prišlo v 8-dnevnem roku po obvestilu K. d.d. (v nadaljevanju K.), o izbiri prve tožeče stranke kot najugodnejšega ponudnika, je odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Iz navedb tožeče stranke ne izhaja, da je tožena stranka kakorkoli odgovorna za neizpolnitev pogodbe. Zato se s pritožbenimi navedbami, kolikor se nanašajo na okoliščine v zvezi z neizpolnitvijo, pritožbeno sodišče sploh ni ukvarjalo.

Neizpodbijano je odločilno pravno dejstvo, da je prva tožeča stranka kot komitent druge tožeče stranke le-tej naročila, naj toženi stranki nakaže znesek v višini 430.000 DEM za udeležbo prve tožeče stranke na javni dražbi, ki jo je objavil K. in da je dne 12.12.1996 druga tožeča stranka to tudi storila. Tožena stranka bi morala izvršiti nalog, (torej izplačati K. 430.000 DEM) v primeru, če bi prva tožeča stranka s K. sklenila pogodbo o nakupu deleža v tej družbi in bi pogodbo odobrila Agencija RS za prestrukturiranje. Ob taki situaciji je pritrditi prvostopnemu sodišču, da je tožena stranka kot asignat s sprejemom nakazila dne 16.12.1996 stopila v dolžniško razmerje tudi s K. kot asignatarjem (1. odstavek 1022.

člena ZOR). Istega dne je obvestila asignatarja (K.), da je sprejela nakazilo in mu bo nakazala ob omenjenih pogojih. Zato je pritožbeno stališče, da je tožena stranka ravnala nedopustno in protipravno, ker zahtevi tožeče stranke z dne 22.1.1997, naj nakazilo šteje kot neutemeljeno, ni ugodila, pravno zmotno. Prvostopno sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo na določilo 1. odstavka 1031. člena ZOR, po katerem asignant lahko prekliče pooblastilo, ki ga je z nakazilom dal asignatu vse dokler asignat ne izjavi asignatarju, da sprejema nakazilo ali dokler ga ne izpolni.

Zmotno je tudi stališče pritožbe, da je bila tožena stranka upravičena zadrževati prejeta sredstva le do prejema začasne odredbe v zadevi VIII Pg 38/97 dne 29.1.1997, saj ji je bilo s to začasno odredbo prepovedano razpolagati z zneskom varščine, torej tega zneska tudi tožeči stranki ni smela nakazati. Obvestilo tožene stranke asignatarju (K.) dne 24.1.1997, da bo vrnila varščino, ker zahtevana pogoja za prenos nakazila na asignatarja nista izpolnjena, ne predstavlja nedopustnega ravnanja tožene stranke v odnosu do tožeče, saj z neizpolnitvijo svoje grožnje asignatarju nasproti tožeči stranki ni kršila nobenega dogovora.

V izpodbijani sodbi so pravilno povzeti vsi odškodninski elementi, ki morajo biti kumulativno podani za obstoj civilnega delikta in sicer nastanek škode, nedopustno ravnanje, vzročna zveza med prvim in drugim ter odgovornost povzročitelja. Ker glede na povedano v ravnanju tožene stranke ni zaznati nedopustnega ravnanja, pritožbeno zatrjevanje, da toženi stranki ne bi nastale nobene negativne posledice, če bi varščino tožeči stranki izplačala, ne more pripeljati do drugačne odločitve. Določilo 37. člena Zakona o deviznem poslovanju ne izključuje uporabe določil ZOR, ki se nanašajo na asignacijo.

Tudi iz revizijske odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 123/97, na katero se sklicuje pritožnik, kaj takšnega ne izhaja. Uzakonjeno prosto razpolaganje z deponiranimi sredstvi pri pooblaščeni banki po 37. členu Zakona o deviznem poslovanju je tako treba presojati znotraj določil, ki urejajo asignacijo po ZORu. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2. odstavek 365. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368.

člen ZPP).