Appeal dismissed; late notification of hearing to client via agent does not invalidate proceedings.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Če ima stranka v pravdi pooblaščenca, se vabilo na narok za glavno obravnavo vroči njemu; če pooblaščenec stranko prepozno obvesti o naroku, to ni ovira, da narok ne bi mogel biti opravljen v odsotnosti stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki dva računa za dobavljena sončna očala v skupnem znesku 275.752,00 SIT z zamudnimi obrestmi in ji povrniti izvršilne stroške. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila, smiselno zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena. Trditev tožene stranke, da ni bila pravočasno povabljena na narok za glavno obravnavo, ni pravilna. Kadar ima stranka pooblaščenca, se pisanja za stranko vročajo njemu (1. odst. 138. člena ZPP/77). Pooblaščenka tožene stranke je vabilo za narok dne 11.3.1999 prejela dne 23.2.1999, kar je več kot osem dni pred narokom (glej določbo 4. odst. 293. člena v zvezi s 1. odst. 286. člena ZPP/77), torej pravočasno. Če je nato prepozno seznanila svojo stranko z datumom naroka, to ne pomeni, da stranka nanj ni bila pravilno povabljena, in da ni bilo pogojev za obravnavanje zadeve, ker na narok ni prišla (295.

člen ZPP/77). S pritožbo zatrjevana bistvena kršitev procesnih določb torej ni bila storjena. Pri tem je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo sodbo še zaradi drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77, a ni našlo nobene. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni navedla nobenega dejstva in predlagala nobenega dokaza, da bi oporekala trditvam tožeče stranke in njenim dokazom. Zatrdila je samo, da tožeči stranki ničesar ne dolguje. Navajanje dejstev in predlaganje dokazov pa je dolžnost stranke, če hoče v pravdi uspeti (2. odst. 7.

člena, 219. člen in 299. člen ZPP/77). V gospodarskem sporu lahko stranka v pritožbi navede nova dejstva in predlaga nove dokaze samo, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti že do konca glavne obravnave (1. odst. 496.a člena ZPP/77). Tega pa tožena stranka ni izkazala. Zato pritožbeno sodišče v pritožbi zatrjevanih dejstev ni moglo upoštevati. Ugotovilo pa je, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilno razsodilo, da mora tožena stranka tožeči plačati dobavljeno blago.

Tožena stranka je na koncu pritožbe navedla, da je v stečaju. Iz podatkov sodnega registra sledi, da je bil zoper njo res začet in hkrati zaključen stečajni postopek, a se je to zgodilo šele 15.2.2000. Takrat so bila v tem postopku že izvršena vsa pritožbena procesna dejanja, zato je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi določbe 2. odst. 214. člena ZPP/77 lahko izdalo sodbo, čeprav ima začetek stečajnega postopka oziroma prenehanje pravne osebe sicer za posledico prekinitev postopka.