Appeal dismissed; withdrawal of objection to enforcement judgment bars relitigation of underlying debt. Withdrawal of objection to enforcement judgment bars relitigation of underlying debt.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ugovor je pravno sredstvo dolžnika proti sklepu o izvršbi. Zato glede preklica ugovora prihaja v poštev smiselna uporaba določbe 3. odst. 334. čl. Zakona o pravdnem postopku, ki ureja preklic umika pritožbe. V pritožbi zatrjevano zmoto glede te izjave pa izključujejo nasprotujoče si navedbe. Pritožnik namreč trdi, da je bil v zmoti glede pravnega pomena svojega procesnega razpolaganja z ugovorom (umik ugovora), saj naj bi mislil, da mu zato, ker je ugovor umaknil, vtoževanega zneska ne bo treba plačati. Hkrati pa trdi, da naj bi dolg plačal s terjatvijo do svojega dolžnika, ki bi jo zanj izterjala tožeča stranka. Če je pritožnik menil, da bo dolg plačal s terjatvijo, je edino logičen sklep, da priznava obveznost plačila, sicer ni razloga, da bi tožeči stranki karkoli in kakorkoli plačeval.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da ostane Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Črnomlju opr. št. Ig 98/00091 z dne 12.6.1998 v veljavi v 1. in 3. tč. izreka zaradi umika ugovora. Proti temu sklepu vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo. V pritožbi zatrjuje, da je izjavo o umiku ugovora podala v zmoti. Pojasnjuje še, zakaj je vložila ugovor. Iz istega razloga vtoževanemu računu še vedno ugovarja. Pritožba ni utemeljena. Ugovor je pravno sredstvo dolžnika proti sklepu o izvršbi. Zato glede preklica ugovora prihaja v poštev smiselna uporaba določbe 3. odst. 334.

čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP (v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju), ki ureja preklic umika pritožbe. To določilo pa izrecno odreka možnost preklica pritožbe, ker pravnomočnost sodbe, ki je posledica umika pritožbe, ni v dispoziciji strank. Zato ni moč presojati tistih pritožbenih trditev, iz katerih bi smiselno sledilo, da tožena stranka ponovno uveljavlja ugovorne razloge, katerim se je odpovedala z izjavo o umiku ugovora. V pritožbi zatrjevano zmoto glede te izjave pa izključujejo nasprotujoče si navedbe. Pritožnik namreč trdi, da je bil v zmoti glede pravnega pomena svojega procesnega razpolaganja z ugovorom (umik ugovora), saj naj bi mislil, da mu zato, ker je ugovor umaknil, vtoževanega zneska ne bo treba plačati.

Hkrati pa trdi, da naj bi dolg plačal s terjatvijo do svojega dolžnika, ki bi jo zanj izterjala tožeča stranka. Če je pritožnik menil, da bo dolg plačal s terjatvijo, je edino logičen sklep, da priznava obveznost plačila, sicer ni razloga, da bi tožeči stranki karkoli in kakorkoli plačeval. Ta obveznost je njegova, na njen obstoj pa sam način poplačila ne more vplivati. Če jo bo izpolnil tako, da bo na tožečo stranko prenesel v izterjavo svojo terjatev do svojega dolžnika, je to lahko stvar izvršilnega postopka, ali pa izpolnitve morebitnega takšnega dogovora med pravdnima strankama.

Ne more pa to vplivati na samo prenehanje vtoževane terjatve. Obveznost namreč s samim dogovorom o načinu izpolnitve še ne preneha (prim. 308. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Sklicevanje na zmoto zato v konkretnem primeru ne more imeti učinkov, ki jih želi pritožnik. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 353. čl. in 366. čl. ZPP).