Appeal dismissed; acceptance order restricted to specific obligations per agreement, not general business dealings.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi. Tožeča stranka nosi sama stroške pritožbe.

[JEDRO]

Akceptni nalog je kot sredstvo zavarovanja namenjen za zavarovanje plačila točno določene obveznosti, glede na poseben dogovor strank. Pri predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje (nedenarne) terjatve na vrnitev akceptnega naloga mora biti nespoštovanje namena za katerega je bil akceptni nalog izdan vsaj zatrjevan.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: " Agenciji za plačilni promet RS, podružnici v Kranju, se prepoveduje vnovčenje kakršnegakoli akceptnega naloga izdajatelja F. d.o.o., izdanega v dobro tožene stranke." Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila. V pritožbi navaja, da zaključek sodišča prve stopnje o tem, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti uveljavljane terjatve, ni pravilna. Dejstvo je, da se je tožena stranka zaradi poslovnih težav zatekla k nedopustnemu ravnanju, ko je dne 13.4.2000 vnovčila dva akceptna naloga, saj za kaj takega ni imela ustrezne podlage.

Pritožba ni utemeljena. Akceptni nalog je sredstvo zavarovanja. Namenjen je za zavarovanje plačila točno določene obveznosti, glede na poseben dogovor strank. Tožeča stranka je v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe navajala, da sta pravdni stranki medsebojno poslovno poslovali, ob tem je tožeča stranka pri toženi stranki deponirala več akceptnih nalogov. Tožeča stranka vsebine zatrjevanega medsebojnega sodelavanja ni opredelila, niti ni navedla v zavarovanje kakšnih terjatev iz medsebojnega poslovanja je izdala toženi stranki akceptne naloge, niti koliko jih je izdala.

Trdila je le, da je tožena stranka neutemeljeno grajala pravilnost sanacije in popravila garažnih vrat, ki jih je vgradila v objekt v Ulici X v Ljubljani. Glede na tako pavšalne trditve, pritožbeno sodišče ocenjuje, da se je sodišče prve stopnje pri svojih zaključkih pravilno oprlo na navedbe tožene stranke, ki jih je podprla z dokazi. Dejstvo je, da sta pravdni stranki glede garažnih vrat v objektu Ulica X v Ljubljani bili v pogodbenem odnosu po podizvajalski pogodbi št. K-530/96 z dne 30.9.1996 (B2), po kateri se je tožeča stranka zavezala izvesti ključavničarska dela - rolo vrata.

Dobro izvedbo navedenih del je tožeča stranka zavarovala z izročitvijo enega akceptnega naloga toženi stranki (1. odst. 32. člena pogodbe). Le-tega pa je tožena stranka vnovčila dne 14.4.2000, zaradi česar tožeča stranka nima več zahtevka na vrnitev tega akceptnega naloga. Tožeča stranka pa konkretnih trditev, da o tem zakaj naj bi tožena stranka neutemeljeno vnovčevala tudi druge akceptne naloge, ki ji jih izročila toženi stranki sploh ni podala, zato je tudi glede teh sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve na njihovo izročitev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v pritožbi ni podala nobenih relevantnih trditev, zaradi česar so neupoštevne. Ker ja sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen eden od kumulativno predpisanih pogojev za izdajo začasne odredbe (1. odst. 272. člena ZIZ) je zakonito odločilo, ko je zavrnilo izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zaradi česar nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154.

člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).