Appeal dismissed; court upheld damages for physical and mental suffering based on expert medical findings.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnica je za telesne bolečine upravičena do 300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa do 800.000,00 SIT zadoščenja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati 1,658.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,100.000,00 SIT od 8.5.2000 dalje, od zneska 540.000,00 SIT od 4.5.1998 dalje in od zneska 18.000,00 SIT od 10.3.1998 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženo stranko zavezalo, da mora tožnici povrniti 227.610,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.5.2000 dalje. Zoper zavrnilni del sodbe se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica in navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno sprejelo ugotovitev obeh izvedencev, da je zaradi utrpelih poškodb trpela en dan hude bolečine, en teden srednje intenzivne in tri tedne manj intenzivne bolečine.

Že ob takih ugotovitvah bi ji moralo sodišče dosoditi višjo odškodnino. Sicer pa bi iz medicinske dokumentacije neposredno po škodnem dogodku lahko ugotovilo, da je ambulantni zdravnik že ob prvem pregledu opisal glavobol in bolečnost vratu, občutljivost vratu obojestransko ob pritisku na obhrbtenično mišičje, nadalje pa tudi levih spodnjih reber na pritisk in podliv krvi na stegnu v velikosti 10 x 10 cm, pri čemer so celo rentgenske slike vratne hrbtenice pokazale izravnano vratno krivino. Že naslednji dan po poškodbi je bila tožnica zaradi hujših bolečin v vratu, ramah, desnem kolku in kolenu, ki so se očitno razboleli, pregledana pri kirurgu v novomeški bolnišnici, pri čemer je ta dodatno opisal bolečnost nad desnim kolkom in sledove udarcev na notranji strani levega kolena.

Vseh teh okoliščin sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo pri odmeri odškodnine, pri čemer je treba poudariti, da so bile tudi nevšečnosti med zdravljenjem izrazitejše kot so običajne pri takih poškodbah. Kar zadeva duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je sodišče spregledalo ugotovitev izvedenca dr. Avgusta Župevca, da gre pri tožnici za lažjo senzorinevralno izgubo sluha na obeh ušesih, ki je lahko posledica pretresa labirinta oziroma notranjega ušesa ob prometni nesreči. Sodišče se je tu neutemeljeno oprlo na mnenje izvedenca travmatologa, po katerem minimalna naglušnost ne more biti posledica škodnega dogodka.

Tudi sicer je sodišče iz tega naslova dosodilo prenizko odškodnino, zlasti, ker je premalo upoštevalo trajne posledice, ki jih tožnica trpi zlasti glede na naravo svojega dela, ko je večinoma vezana na uporabo osebnega avtomobila. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske zaključke sodišča prve stopnje glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Tudi tožnica sprejema ugotovitev, da je zaradi poškodb trpela en dan hude, en teden srednje intenzivne in tri tedne manj intenzivne bolečine.

In če temu dodamo še nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje (tožnica je sedem dni nosila mehko vratno opornico, ki jo je ovirala zlasti med spanjem, hodila je na preglede, kontrole in fizioterapijo, kar vse je neprijetno in zamudno, bila pa je tudi izpostavljena zdravju škodljivemu rentgenskemu sevanju), se pokaže, da je dosojen znesek zadoščenja (300.000,00 SIT) v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine ter da odseva razmerja med majhnimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih).

Res je, da sodišče v razlogih sodbe ni posebej navedlo tega, kar poudarja pritožba (da je ambulantni zdravnik že ob prvem pregledu opisal glavobol in bolečnost vratu pri tožnici, občutljivost vratu obojestransko ob pritisku na obhrbtenično mišičje, nadalje pa tudi levih spodnjih reber na pritisk in podliv krvi na levem stegnu v velikosti 10 x 10 cm, pri čemer so celo rentgenske slike vratne hrbtenice pokazale izravnano vratno krivino ter da je bila tožnica že naslednji dan po poškodbi zaradi hujših bolečin v vratu, ramah, desnem kolku in kolenu, ki so se očitno razboleli, pregledana pri kirurgu v novomeški bolnišnici, pri čemer je ta dodatno opisal bolečnost nad desnim kolkom in sledove udarcev na notranji strani levega kolena).

Vendar ker so vse te bolečine že zajete s splošno ugotovitvijo o trajanju in intenzivnosti bolečin, sodišče prve stopnje pa je na drugi strani sodbe tudi navedlo, da je bila tožnica naslednji dan po nezgodi zaradi hujših bolečin v vratu, ramah, desnem kolku in kolenu ponovno pregledana na Kirurškem oddelku Splošne bolnice Novo mesto, je očitek, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, neutemeljen. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica ni dokazala vzročne zveze med nesrečo in poškodbo sluha.

Res je, da je izvedenec otorinolaringolog doc. dr. Avgust Ž. navedel, da gre pri tožnici za lažjo senzorinevralno izgubo sluha na obeh ušesih, ki je po njegovem mnenju lahko posledica pretresa labirinta oz. notranjega ušesa ob prometni nesreči. Vendar sama možnost naravne vzročnosti (kot to izhaja iz mnenja izvedenca otorinolaringologa) še ne predstavlja dokazanosti, zlasti pa ne ob mnenju izvedenca travmatologa, po katerem tožničina minimalna naglušnost ne more biti posledica prometne nesreče. O dokazanosti namreč govorimo šele tedaj, ko je izključen vsak razumen dvom.

Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pre stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnica, ki je zaradi trajnih posledic poškodbe ovirana pri določenih življenjskih aktivnostih (težko vzdrži več ur pred televizorjem, hitreje se utrudi, pri daljši vožnji z avtomobilom se ji razboli vrat, bolečine segajo v rame in roke, tako da mora med vožnjo večkrat počivati in se razgibati, ovirana je tudi pri vzvratni vožnji in pri vključevanju v promet, pri domačih delih pa ima zaradi posledic poškodbe težave pri pomivanju oken in pri likanju, sicer pa ima še težave pri počepu in pokleku ter pri rekreativnih dejavnostih), je tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičena do dosojenih 800.000,00 SIT zadoščenja.

Tako kot odškodnina za telesne bolečine, je tudi dosojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v skladu s trajanjem in intenzivnostjo bolečin in sodno prakso v podobnih škodnih primerih. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izodbijani del sodbe prve stopnje.