Appeal allowed; lower court failed to justify why one heir was sent to trial over inheritance assets.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court granted the appeal, vacated the first-instance decision, and remanded the case for a new trial. The lower court had ordered one heir to prove that specific sums did not belong to the estate while another heir contested this claim. The court found the first-instance ruling inadmissible because it failed to explain why the chosen heir's claim was deemed less probable or to clarify which specific funds were in dispute.
Legislator headnote
AI generated1. točke 212. in 213. člena Zakona o dedovanju; 2. točke 365. in 163. člena Zakona o pravdnem postopku: When a dispute exists among heirs regarding whether certain assets belong to the estate, the court must designate the party to prove the negative; if the court orders a party to trial without explaining why their claim is less probable or identifying the disputed assets, the decision lacks necessary reasoning and must be remanded.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
[JEDRO]
Sodišče mora v razlogih sklepa, s katerim napoti stranko na pravdo, če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, pojasniti, zakaj je štelo pravico stranke, ki jo je napotilo na pravdo, za manj verjetno.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek in F. A. napotilo na pravdo proti B. D. na ugotovitev, da zneska 5.479.305,00 SIT in 10.622.000,00 SIT ne spadata v zapuščino. Zoper tak sklep se je F. A. pritožil. Navaja, da 212. člen ZD ne opredeljuje, kateri od dedičev se napoti na pravdo, in meni, da ni dolžan dokazovati kaj in kakšno premoženje spada v zapuščino. Ostalih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ne povzema, saj niso odločilnega pomena. Pritožba je utemeljena. Sklep sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, tako da ga ni mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339.
člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Na podlagi določbe 1. točke 212. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78), če je med dediči spor bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava, sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino. Na podlagi določbe 1. odstavka 213. člena ZD napoti sodišče na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Sodišče prve stopnje ni navedlo, razlogov o tem, zakaj je na pravdo napotilo prav F.
A.. Prav tako ni niti obrazložilo, kateri denar v izreku navedena zneska predstavljata. Tako navedena v višini 5.479.305,00 SIT in 10.622.000,00 SIT pa sta tudi v nasprotju z zapisnikom o zapuščinski obravnavi z dne 1.2.2000, iz katerega je razvidno, da je pooblaščenec B. D. navajal, da sodi v zapuščino znesek 10.772.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.