Appeal dismissed; debtor's objection to enforcement sale rejected due to lack of legal grounds and procedural limits.

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Glede na vsebino izpodbijanega sklepa je torej dolžnica pri izbiri pravno relevantnega ugovora omejena in bi lahko, teoretično gledano, uspešno uveljavljala le ugovor po 7. točki 55. člena ZIZ, v kolikor bi bila torej izvršba dovoljena na stvareh, ki so iz izvršbe izvzete oziroma na katerih je možnost izvršbe omejena. Ker pa stvari, ki bodo predmet prisilne prodaje, v izpodbijanem sklepu niso naštete, zaenkrat odpade tudi ta ugovorni razlog.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče na predlog upnika po drugem izvršilnem sredstvu dovolilo nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom in sicer prodajo dolžnikovih premičnin. Proti sklepu je ugovarjala dolžnica, ki pojasnjuje, da izterjevani dolg izhaja še iz časa, ko je imela samostojno podjetništvo - trgovino na drobno z mešanim blagom, vendar je bila prisiljena samostojno podjetništvo odjaviti. Ker ni dobila službe, dolga ni mogla povrniti. Sedaj je zaposlena za določen čas, obljubljeno ima delovno razmerje za nedoločen čas, da bi potem lahko zaprosila za kredit, da bi poplačala dolg L., do takrat pa bi vsak mesec na njihov račun nakazala 15.000,00 SIT od sedanje plače. Živi v stanovanju, ki je last njenega brata, opremljeno je s pohištvom last stare matere, ki je staro najmanj 40 let. Prilaga dokumetacijo, iz katere je razvidno, da je trgovina poslovala z izgubo, nadalje potrdilo o skupnem gospodinjstvu, razvezno sodbo ter pogodbo o zaposlitvi.

Prvostopno sodišče je ugovor ocenilo kot neobrazložen, zato ga je po 5. odst. 62. člena v zvezi s 3. odst. istega člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju besedila ZIZ) poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi. Ugovor ni utemeljen. Dolžnica je bila s sklepom, izdanim na podlagi 3. odst. 34. člena ZIZ opozorjena, da lahko ugovarja le zoper novo izvršilno sredstvo oziroma nov predmet izvršbe. Sklep o izvršbi, s katerim je bila zaradi izterjave denarne terjatve dovoljena izvršba s prvotno predlaganim izvršilnim sredstvom, je postal pravnomočen že 24.10.1998 in ga torej dolžnica ne more več izpodbijati.

Glede na vsebino izpodbijanega sklepa je torej dolžnica pri izbiri pravno relevantnega ugovora omejena in bi lahko, teoretično gledano, uspešno uveljavljala le ugovor po 7. točki 55. člena ZIZ, v kolikor bi bila torej izvršba dovoljena na stvareh, ki so iz izvršbe izvzete oziroma na katerih je možnost izvršbe omejena. Ker pa stvari, ki bodo predmet prisilne prodaje, v izpodbijanem sklepu niso naštete, zaenkrat odpade tudi ta ugovorni razlog. Z ugovorom socialne narave pa dolžnica ne more uspeti, prav tako zaenkrat tudi ne s trditvijo, da praktičo nima ničesar, le najmanj 40 let staro pohištvo svoje stare matere, ker se bo o resničnosti te dolžničine trditve prepričal izvršitelj šele v fazi oprave rubeža.

Na podlagi povedanega se torej ocena prvostopnega sodišča, da gre za neobrazložen ugovor, izkaže za pravilno, saj dolžnica ne navaja nobenega ugovornega razloga v smislu 55. čl. ZIZ, v posledici česar se njen ugovor šteje kot neutemeljen (2. odst. 53. člena ZIZ). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljen ugovor in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).