Appeal allowed; court rules tax liability arises upon filing appeal and persists after withdrawal.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

[JEDRO]

Čeprav je pritožnik pritožbo umaknil pred plačilom sodne takse, je vseeno takso dolžan plačati, saj nastane taksna obveznost z vložitvijo pritožbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožeča stranka sodno takso za pritožbo v znesku 60.000,00 SIT poravnala. Zoper ta sklep se pritožuje tožnik brez navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da Zakon o sodnih taksah govori o nastanku obveznosti plačila sodne takse, nič pa o koncu te obveznosti oz. o tem, ali je mogoče sodno takso zahtevati tudi po umiku pritožbe. Ker Zakon o sodnih taksah za tak primer nima posebnih določb, to še ne pomeni, da se ga lahko samovoljno razlaga, temveč je potrebno seči po splošnem zakonu, to je po Zakonu o obligacijskih razmerjih.

Ta zakon določa kakšne so posledice razmerij in ravnanj strank v medsebojnih odnosih. Če postane neko medsebojno razmerje nično je nično za obe stranki, razen če je bilo prej določeno ali dogovorjeno drugače. Z umikom pritožbe je med pritožnikom in sodiščem obligacijsko gledano nastopilo tako stanje. Pritožba je postala za sodišče nična, kar pomeni, da sodišče z njo ni imelo obveznosti, kot jih je imelo pred njenim umikom in z vidika obligacij ne more veljati drugače za pritožnika. Ni nobenega predpisa, ki bi določal, da je sodišče lahko sodno takso za pritožbo zahtevalo tudi po njenem umiku.

Tega, da je sodno takso za pritožbo poravnal po njenem umiku, ni mogoče obravnavati kot da se je z njo strinjal. Takso je plačal zaradi zelo jasne pisne grožnje sodišča in posledic, ki so mu grozile. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje pravi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da se je sodišče v sklepu omejilo zgolj na ugotovitev, da je sodna taksa za pritožbo v celoti poravnana. Pritožbeno sodišče pa pri tem ugotavlja, da ta ugotovitev po eni strani ni odgovor na tožnikovo pritožbo zoper takso, po drugi strani pa ni nobene materialnopravne podlage za tak sklep.

Dejstva, da je taksa plačana ni potrebno ugotavljati s posebnim sklepom in ga Zakon o sodnih taksah tudi ne predvideva. Da je bila taksa plačana je razvidno iz potrdila Agencije Republike Slovenije za plačilni promet in ga torej ni treba posebej ugotavljati. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep razveljavilo. Ker pa pritožnik v svoji pritožbi načenja vprašanje ničnosti razmerja med njim in sodiščem po umiku pritožbe, pa mu pritožbeno sodišče odgovarja, da določb Zakona o obligacijskih razmerjih za ta primer ni mogoče uporabiti.

Obligacija je zaveza, ki ustvarja razmerje med dvema strankama in v določbi 2. člena ZOR ni mogoče najti opore, da bi bilo lahko sodišče udeleženc obligacijskega razmerja, če zahteva od stranke plačilo sodne takse v skladu s 26. členom ZST. Določil Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se nanašajo na nične pogodbe, torej ni mogoče uporabiti v takem primeru. Po drugi strani pa je treba seveda reči, da če je stranka umaknila pritožbo, ne pomeni, da je taka pritožba nična, ampak to le pomeni, da je pritožnik naslovil na sodišče izjavo, da preklicuje svojo prošnjo za pravno varstvo, ki ga je zahteval s pritožbo.

Umik pritožbe predpostavlja, da je pritožba vložena, kar pa pripelje do zaključka, da je zanjo treba plačati takso ne glede na to, ali je sodišče z njo imelo obveznosti ali ne. Zakon o sodnih taksah je jasen, ko pravi, da je treba takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost. Takso bi torej moral pritožnik plačati takrat, ko je vlogo izročil sodišču in zato je povsem nepomembno, ali jo je plačal po umiku pritožbe, ali pa bi jo plačal preje. V vsakem primeru jo je dolžan plačati. Zakon o sodnih taksah ne predvideva pritožbe zoper opomin, pač pa v 27.

členu le določa, da je na zahtevo stranke sodišče dolžno izdati odločbo o odmeri takse. Zoper odločbo o odmeri takse pa je dopustna pritožba. Vendar pa pritožnik v svoji vlogi z dne 13.12.1999 ne zahteva odločbe o odmeri takse in tudi sedaj v pritožbi ne, pač pa je očitno, da ni zadovoljen s tem, da mora kljub umiku pritožbe takso plačati. Ne v vlogi z dne 13.12.1999, ne sedaj v tej pritožbi pritožnik ne zahteva vrnitve takse, ampak le zatrjuje, da se ni strinjal s plačilom takse z umaknjeno pritožbo. Glede tega pa je bilo že prej povedano, da taksna obveznost nastane z vložitvijo pritožbe in kasnejši umik na to nima nobenega vpliva.