Director dismissed for defamation claim; citing criminal signs of duty breach does not equal abuse of authority.

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

[JEDRO]

Toženec kot direktor je v predlogu za uvedbo disciplinskega postopka proti tožnici opredelil hujšo kršitev delovnih dolžnosti tako, da je navedel, da imajo znake kaznivega dejanja. Ker pri tem svojih pooblastil ni zlorabil v škodo tožnice, ni ravnal nedopustno in tožnici ni odškodninsko odgovoren.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 3.200.000,00 SIT odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Ugotovilo je, da je toženec kot direktor podjetja zahteval, da se proti tožnici uvede disciplinski postopek zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti in izdal nalog za odstranitev tožnice z dela. Tako pa je postopal, ker je imel na podlagi izvedeniških mnenj utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih navedb. Ni imel namena zaničevanja in ravnal je v skladu s svojimi dolžnostmi. Kot direktor je bil dolžan uvesti disciplinski postopek, brž ko je zvedel za storjeno kršitev. Glede na to ni ravnal protipravno in zato tožnici ni odškodninsko odgovoren.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Razlogom prvostopne sodbe je dodalo, da toženec ni zlorabil svojih pooblastil z namenom škodovati tožnici in mu zato ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in sicer določbe 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Navaja, da ni mogoče enačiti razžalitve dobrega imena in časti s kaznivimi dejanji zoper čast in dobro ime. Soglaša, da se je treba pri opredelitvi žalitve časti opreti na predpise kazenskega prava, vendar pa ne tako, da bi bila storitev kaznivega dejanja predpostavka odškodninske odgovornosti. Ugotoviti je treba elemente odškodninske odgovornosti. Meni, da ni odločilno, ali je toženec očital tožnici storitev kaznivega dejanja pri opravljanju uradne dolžnosti, čeprav toženčeve pristojnosti pri vodenju disciplinskih postopkov ne zanika. Tudi namen zaničevanja ni pomemben. Bistveno je, da je toženec o tožnici trdil nekaj, kar je škodovalo njeni časti in dobremu imenu. Ravnal je nedopustno, ker ne bi smel kvalificirati tožničinih dejanj kot kazniva dejanja. Revizija osporava ugotovitev drugostopne sodbe, da toženec ni trdil o tožnici, da je storila kaznivo dejanje, pač pa le kvalificiral njeno ravnanje tako, da ima znake kaznivega dejanja. Meni, da je dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, kaznivo dejanje po kazenski zakonodaji.

Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ugotovljeno je, da je toženec v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico in v nalogu za njeno odstranitev z dela opisal hujše kršitve delovnih obveznosti in navedel, da imajo znake kaznivega dejanja nevestnega gospodarjenja po 4. tč.

1. odst. 127.čl. Kazenskega zakona Republike Slovenije. Obe listini, predlog za uvedbo disciplinskega postopka in nalog za odstranitev z dela, navajata hujše kršitve delovnih obveznosti, ki jih je toženec kot direktor očital tožnici. Ne navajata očitka, da je tožnica storila kaznivo dejanje, pač pa očitane hujše kršitve delovnih obveznosti opredelita kot takšne, ki imajo tudi znake kaznivega dejanja. Gre za opis očitanih hujših kršitev delovnih dolžnosti, ne pa za očitanje kaznivega dejanja. Revizija nima prav, ko trdi, da takšna opredelitev kršitve delovne obveznosti, po kateri ima ta znake kaznivega dejanja, sama po sebi pomeni očitek kaznivega dejanja.

Dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, namreč ni nujno tudi res kaznivo dejanje. Kazenski zakon pozna več primerov, ko dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja, ni kaznivo dejanje (n.pr. dejanje majhnega pomena). Zato je mogoče opisati kršitev delovnih dolžnosti tudi s sklicevanjem na znake kaznivega dejanja. Pomembno pa je, ali je to storjeno zaradi potreb disciplinskega postopka in v okviru pristojnosti uradne osebe, ki uvedbo postopka predlaga. Ugotovljeno je, da je toženec ravnal v okviru svojih pristojnosti kot direktor podjetja.

Opredelitev kršitev delovnih obveznosti, ki jih je toženec očital tožnici, s sklicevanjem na znake kaznivega dejanja, pa je bila namenjena samo disciplinskemu postopku in odstranitvi tožnice z dela. Izrečno je ugotovljeno, da toženec ni ravnal z namenom zaničevanja, temveč samo v okviru svojih pristojnosti. Revizija sicer meni, da to ni pomembno, vendar v tem nima prav. Bistveno je namreč, ali je toženec ravnal nedopustno. To bi storil, če bi zlorabil svojo pristojnost in bi razžalil tožničino čast in dobro ime z navedbami, ki niso potrebne za utemeljitev aktov, za katere je bil sicer pristojen.

Zato je bilo potrebno ugotavljati okvire njegove pristojnosti in ali je ravnal v skladu s svojimi delovnimi obveznostmi. Če bi pri tem navajal očitke z namenom zaničevanja, torej če bi prekoračil pristojnosti, njegovo ravnanje ne bi bilo dopustno. Ko sta se sodišči ukvarjali s temi vprašanji, sta torej ugotavljali odločilne okoliščine. Te ugotovitve pa ne potrjujejo stališča tožeče stranke o toženčevi odškodninski odgovornosti, ker izključujejo nedopustnost njegovega ravnanja kot enega od elementov civilnega delikta.

Revizija ima prav, ko poudarja razlike med predpisi kazenskega prava in določbo 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Vendar enako stališče izhaja iz sodbe druge stopnje in zato te revizijske navedbe nimajo pravega pomena. Bistveno je, na kar opozarja tudi revizija, da je treba elemente odškodninske odgovornosti ugotoviti na podlagi določb zakona o obligacijskih razmerjih. Eden temeljnih elementov odškodninskega delikta, iz katerega izvira odškodninska odgovornost, je nedopustnost ravnanja tistega, ki je škodo povzročil. Prav ta element pa za toženca ni podan. Glede na ugotovitev, da je ravnal v skladu s svojimi delovnimi obveznostmi in da pri tem svojih pooblastil ni zlorabil v škodo tožnice, ni ravnal nedopustno in zato tožnici ni odškodninsko odgovoren.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 166. in 1. odst. 155.čl. ZPP. Revizijski odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožena stranka sama.