Appeal dismissed; defendant caused further costs by refusing partial withdrawal after partial performance. Defendant caused further costs by refusing partial withdrawal after partial performance.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba (2. in 4. točka izreka) sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker tožena stranka ni privolila v delni umik tožbe, ki ga je tožeča stranka podala takoj po delni izpolnitvi zahtevka, je sama povzročila nastanek nadaljnjih pravdnih stroškov od tega dela zahtevka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi (1. točka izreka) in s sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 10.732.074,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka) in ji povrniti 255.165,00 SIT izvršilnih stroškov ter 995.170,00 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi (4. točka izreka). Preostali del tožbenega zahtevka pa je zavrnilo (3. točka izreka). Tožeča stranka se zoper zavrnilni del sodbe ni pritožila. Tožena stranka pa je vložila pritožbo, v kateri navaja, da izpodbija sodbo, saj se z njo ne strinja predvsem v stroškovnem delu.

Trdi, da je o pravdnih stroških narobe odločeno in da je bil uspeh tožeče stranke le 60 % in zato naj se o stroških odloči temu primerno. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila. Pritožba ni utemeljena. Izpodbijana sodba je bila izdana pred uveljavitvijo novega zakona o pravdnem postopku, zato je v tem pritožbenem postopku sodišče druge stopnje uporabilo določila ZPP iz leta 1977 (glej 1. odstavek 498. člena ZPP/99). Sodišče druge stopnje je glede na to, da tožena stranka navaja, da izpodbija sodbo, štelo, da se je pritožila zoper 2. in 4. točko izreka, pri čemer pritožbe zoper 2. točko izreka ni obrazložila.

Sodišče druge stopnje je zato v tem delu sodbo preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava (glej 2. odstavek 365. člena ZPP). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP in da je tudi materialno pravo na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo. Pritožba zato zoper 2. točko izreka ni utemeljena. Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper stroškovno odločitev.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane stroškovne odločitve, pri tem, ko je navedlo kolikšen znesek od vtoževanega zneska je tožena stranka plačala že pred vložitvijo tožbe, po pomoti zapisalo, da je šlo za znesek 13.201.296,00 SIT. Če bi bila ta ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna, ne bi bila pravilna nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka tožbo upravičeno vložila za 23.933.371,00 SIT spp. Iz specifikacije plačanih računov (priloga A 10), na katero se je sodišče prve stopnje oprlo, izhaja, da seštevek zneskov, plačanih pred vložitvijo tožbe, znaša 2.999.027,00 SIT in ne 13.201.296,00 SIT in je zato pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je bila tožba upravičeno vložena za 23.933.371,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je dejstvo, da tožba že ob vložitvi ni bila deloma (za 12 %) upravičena, upoštevalo že pri tem, da je tožeči stranki priznalo izvršilne stroške le od upravičeno toženega zneska. Tudi o nadaljnjih pravdnih stroških je pravilno odločilo po enakem kriteriju. Tožeča stranka je namreč tožbo delno umaknila tudi za znesek, ki je bil plačan med pravdo, torej zato, ker je tožena stranka zahtevek deloma izpolnila. Do delnega umika tožbe je tožeča stranka bila upravičena do povrnitve pravdnih stroškov od tega dela zahtevka tudi na podlagi 1. odstavka 158.

člena ZPP. Ker pa tožena stranka ni privolila v delni umik tožbe, pa je sama povzročila nastanek nadaljnjih pravdnih stroškov glede dela zahtevka, za katerega je tožeča stranka tožbo umaknila (1. odstavek 156. člena ZPP) in je zato dolžna povrniti stroške tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve nadaljnjih pravdnih stroškov v višini 88 % od celotnega vtoževanega zneska, tožena stranka pa v višini 12 %. Stroškovna odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, pritožba pa neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen ZPP).