Appeal dismissed; abstract possibility of hard-to-replace damage insufficient for interim order under ZIZ. Upnik failed to prove irreparable harm.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Le z zatrjevanjem abstraktne možnosti nastanka težko nadomestljive škode ni mogoče izkazovati potrebnosti začasne odredbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe: "1. Dolžnik je dolžan dne 2.7.2000 izprazniti poslovna prostora, in sicer skladišče v izmeri 314,00 m2 ter skladišče v izmeri 324,00 m2, katere zaseda na podlagi pogodbe o najemu poslovnega prostora z dne 18.6.1999 in aneksa z dne 15.9.1999 ter ju upniku izročiti v polno posest in oblast.

2. V primeru kršitve obveznosti iz 1. tč. te začasne odredbe, je dolžnik dolžan plačati denarno kazen v višini 50.000.000,00 SIT, ki se izvrši z rubežem in prodajo nepremičnin, ki so v lasti dolžnika.

3. Ta začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku." Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. V pritožbi navaja, da so si razlogi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede verjetnosti obstoja terjatve med seboj v nasprotju, zato je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev postopka. Hkrati pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje o neobstoju nevarnosti, da bo upniku nastala nenadomestljiva škoda. V primeru, da dolžnik ne bo izpraznil poslovnih prostorov, bo prišlo do kršitve kupoprodajne pogodbe, s katero je upnik prodal te poslovne prostore, saj se je zavezal, da jih bo kupcu izročil prazne.

Za takšno kršitev bo odškodninsko odgovoren upnik že po zakonu, zato ni pomembno, da odškodninska odgovornost ni posebej opredeljena v pogodbi. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pri tem je zaključilo, da ima upnik kot najemodajalec poslovnih prostorov, ki jih zaseda dolžnik kot najemnik, pravico odpovedati najemno pogodbo ter terjati izpraznitev in izročitev poslovnih prostorov. S tem zaključkom je utemeljilo verjetnost obstoja nedenarne terjatve, katere obstoj upnik smiselno zatrjuje.

Ti razlogi niso v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje o tem, da upnik ni izkazal trditev glede veljavne odpovedi najemne pogodbe, saj pri tem ni štelo, da bi ta okoliščina vplivala na izkazanost verjetnosti obstoja zatrjevane terjatve. Zato drugačne pritožbene trditve ne držijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da upnik ni izkazal, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči težko nadomestljiva škoda. Upnik je poslovne prostore, ki jih zaseda dolžnik, prodal. V predlogu za izdajo začasne odredbe je trdil, da poslovnih prostorov kupcu ne bo mogel izročiti, če jih bo dolžnik še naprej zasedal, zaradi česar bo odškodninsko odgovoren kupcu.

Res je, da je po zakonu vsaka stranka odškodninsko odgovorna drugi za pravilno izpolnitev pogodbe. Pri tem pa so posledice odškodninske odgovornosti lahko zelo različne, pač glede na ukrepanje oškodovanih strank. Kakšno odškodnino bo moral upnik plačati, če jo sploh bo, je odvisno od ukrepanja in zahtevkov kupca. Trditev o ukrepih kupca v to smer pa upnik ni podal, zaradi česar zaenkrat ni izkazal, da mu bo sploh nastala kakršna koli škoda. Ker upnik ni izkazal enega od dveh pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, je sodišče prve stopnje ravnalo zakonito, ko je zavrnilo predlog (1. in 2. odst. 272.

člena ZIZ). Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).