Disagreement with prior eviction proceedings does not justify withholding compensation payment under Slovenian law.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeals filed by two parties against a first-instance judgment regarding a pre-emptive eviction. The appellants argued that compensation was unfair and that they had not received full details about the funds deposited by the court. The court ruled that dissatisfaction with the eviction process itself does not constitute a valid legal ground for refusing to pay the compensation debt. Consequently, the court held that the obligation to pay compensation remains enforceable regardless of the pending status of the eviction proceedings.
Legislator headnote
AI generated37. člen Zakona o stavbnih zemljiščih; 327. člen Zakona o obligacijskih razmerjih: Disagreement with judicial decisions in pre-emptive eviction proceedings cannot serve as a valid reason for withholding compensation payments.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedFull text
Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Nestrinjanje z odločitvami sodišča v razlastitvenem postopku ne morejo biti razlog za nesprejem odškodnine.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je dovolilo predlagatelju položiti v sklepu navedene denarne zneske v korist nasprotnih udeležencev. Nasprotna udeleženca F. K. in M. K. sta se zoper sklep pravočasno pritožila. F. K. se pritožuje, ker je odločba o predčasni razlastitvi nepravična, kar je obrazloženo v pritožbi njegovega odvetnika. S strani sodišča ni pošteno in pravično odmerjena odškodnina, saj je med drugim zahteval tudi nadomestne nepremičnine. O tem še ni pravnomočnega sklepa. S prevzemom denarja bi lahko sodišče zmotno ugotovilo, da se strinja z razlastitvijo ter da sprejema odškodnino in s tem prizna razlastitveni postopek kot pošten in pravičen.
V sklepu o predčasni razlastitvi je odločeno, da mora izročiti zemljišče, na katerem stoji objekt, v katerem sta v času razlastitve živela njegova sinova. To očitno pomeni, da gre objekt skupaj z zemljiščem, kar mu je skrajno nerazumljivo. Hišo so 17.3.2000 res porušili. Od Agencije za plačilni promet (v nadaljevanju APP) je dobil obvestilo o nakazanem depozitu, nikjer pa ni bilo rečeno, za kakšen in čigav denar gre. Na podlagi takega obvestila si ne upa dvigniti denarja. Za kakšen namen je bil denar nakazan in koliko, je zvedel šele iz obrazložitve izpodbijanega sklepa.
M. K. se pritožuje, ker mu ni bila nakazana kupnina za odvzeta zemljišča, saj o tem ni bil obveščen. Da se je kaj dogajalo, je zvedel šele iz obrazložitve. Zaradi porušenega objekta sedaj živi pri očetu na naslovu Štajerska 62 in želi, da se mu pisanja vročajo na ta naslov. Pritožbi nista utemeljeni. V svoji pritožbi K. F. izpodbija odločitve sodišča v razlastitvenem postopku, iz katerega izvira dolžnost predlagateljice, da razlaščencem plača odškodnino. Tega pa v postopku zaradi sodnega depozita ne more. Pritožba zoper sklep o predhodni izročitvi nepremičnine v posest ne zadrži izvršbe (3. odst. 37.
čl. Zakona o stavbnih zemljiščih) tako, da tudi dejstvo, da odločba sodišča o tem še ni pravnomočna, ni ovira za plačilo odškodnine oziroma sodni depozit. Na vse njegove pritožbene trditve, ki se tičejo razlastitvenega postopka zato pritožbeno sodišče posebej ne odgovarja. Nestrinjanje z odločitvami sodišča v razlastitvenem postopku torej ne morejo biti razlog za nesprejem odškodnine, neutemeljene pa so njegove pritožbene navedbe, da denarja ni dvignil tudi zato, ker je dobil le obvestilo o nakazanem denarju, ni pa vedel od koga in koliko.
Kot je razvidno iz obvestila APP (priloga A1), predlagatelj ni prišel po denar in se očitno tudi ni pozanimal, zakaj mu je bil nakazan. Iz obvestila APP z dne 14.1.2000 (priloga A2) pa je razvidno, da je predlagatelj nakazal denar tudi M. K., o čemer je bil ta obveščen 20.12.2000 na naslov Š 66, torej na naslov, na katerem je tedaj še živel, saj je bila hiša, kot je razvidno iz pritožbe F. K., porušena šele kasneje. Denarja vse do 14.1.2000 ni dvignil. Tako se izkažejo za neutemeljene tudi navedbe tega pritožnika, ki pa v dokaz svojih trditev tudi ne ponuja nobenega dokaza.
Sicer pa je pogoj za sodni depozit bodisi upniška zamuda bodisi, da se ne ve zanesljivo, kje se upnik sploh nahaja (1. odst. 327. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Kolikor ni bil dosegljiv na naslovu stalnega prebivališča, je torej izpolnjen pogoj za sodni depozit tudi iz tega razloga. Glede na navedeno je torej pritožba obeh nasprotnih udeležencev neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku).