Appeal dismissed; court bound by final criminal conviction regarding traffic offense and liability.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče je v pravdnem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in odgovornosti storilca vezano na pravnomočno kazensko sodbo, s katero je bil storilec spoznan za krivega, zato ne more ugotoviti, da je nastala škoda iz razloga, za katerega tožena stranka ne odgovarja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, naj tožeči stranki plača 540.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.2.1994 dalje ter ji povrne njene pravdne stroške v znesku 118.430,00 SIT. Zoper tako sodbo se je pritožil toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni oz. razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da povzročitev prometne nesreče ni bila v vzročni zvezi s toženčevo vinjenostjo. Do nesreče je prišlo zaradi nasproti vozečega avtomobila.

Sodišče tudi ni upoštevalo soodgovornosti obeh oškodovank. Zavarovalnica je upoštevala njuno 15% soodgovornost, kar pa je premalo, saj običajno zavarovalnice nepripetost z varnostnim pasom upoštevajo v višini 30%. Oškodovanki sta tudi vedeli, da je toženec pil, in sta sedeli na sedežu, ki je predviden le za eno osebo. S tem sta se zavedali nevarnosti, vseeno pa sta pristali na vožnjo. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vzrok nesreče v alkoholiziranosti toženca, saj je glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno kazensko sodbo, s katero je bil toženec spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa, ki ga je storil s tem, da je vozil pod vplivom alkohola in je zato povzročil nesrečo (3. odstavek 12.

člena Zakona o pravdnem postopu - ZPP). Tudi ugovor, da bi moralo v večji meri upoštevati soodgovornost oškodovank, je že sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Prispevek v višini 15% je zavarovalnica primerno upoštevala, ko je oškodovankama izplačala odškodnino v višini 963.256,00 SIT. Skupna škoda je tako znašala 1.133.242,00 SIT, in sta jo v višini 169.986,00 SIT dolžni nositi oškodovanki sami. Glede preostalega zneska tožeča stranka upravičeno uveljavlja od toženca plačilo regresa. Ker pa je njegova obveznost omejena s plačilom največ 12 povprečnih plač, kar je v mesecu januarju 1994, ko je obveznost plačila zapadla, pomenilo 639.720,00 SIT, medtem ko tožeča stranka zahteva plačilo nižjega zneska, in sicer 540.000,00 SIT, je položaj toženca v regresnem razmerju še vedno boljši, kot bi bil v odškodninskem, četudi bi sodišče priznalo večjo soodgovornost oškodovank.

Tudi če bi bila ugotovljena soodgovornost oškodovank v višini 30%, bi znesek, ki ga je dolžan plačati toženec, ostal enak, saj bi po upoštevanju zneska, odpadlega na sami oškodovanki v višini 339.973,00 SIT, višina preostale škode še vedno presegala znesek, ki ga tožeča stranka uveljavlja kot regres, do katerega je upravičena. Še večji delež soodgovornosti oškodovank pa nikakor ne bi prišel v poštev, tudi če bi oškodovanki vedeli za toženčevo alkoholiziranost. Sodišče druge stopnje je zato in ker ni našlo pritožbenih razlogov, na katere pazi na podlagi določbe 2. odstavka 365.

člena ZPP po uradni dolžnosti, na podlagi določbe 368. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.