Grandfather's death terminates grandchild's tenant status under Housing Act; economic community claim rejected.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Po sklenitvi najemnika pogodbe, se po smrti najemnika njegova vnukinj ne more sklicevati, da ima status uporabnika.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan izprazniti stanovanje v izmeri 50,30 m2, št. 11, v II. nadstropju stanovanjske zgradbe v Ljubljani, Ulica B... 14 ter ga praznega stvari in oseb izročiti tožeči stranki. Poleg tega je toženi stranki naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v višini 76.475,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

V pritožbi navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na 6. člen Stanovanjskega zakona iz leta 1991, pri čemer ugotavlja, da tožena stranka v stanovanju biva že od leta 1993. Sodišče šteje, da tožena stranka ni bivala več kot dve leti v ekonomski skupnosti v predmetnem stanovanju z imetnikom stanovanjske pravice. Tožena stranka meni, da je sodišče napravilo zmotne pravne zaključke, saj so tako tožena stranka, kot priča in tožeča stranka izpovedali, da je tožena stranka živela s pokojnim Vekoslavom U. v ekonomski skupnosti že od leta 1993 dalje.

Glede na to, da je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah stanovanjskega zakona, ki v 1. členu dopolnjuje 6. člen Stanovanjskega zakona, tako da razširja krog upravičencev, ki imajo pravico zahtevati stanovanjsko pravico po smrt imetnika stanovanjske pravice, če so na dan uveljavitve zakona živeli z njim več kot dve leti v ekonomski skupnosti, šele 14.5.1996, pomeni da bi moralo sodišče upoštevati ekonomsko skupnost, ki je trajala več kot dve leti pred uveljavitvijo tega zakona in ne Stanovanjskega zakona iz leta 1991. Če bi obveljalo tolmačenje prvostopenjskega sodišča, bi to pomenilo, da sodišče uporablja Stanovanjski zakon z veljavnostjo za nazaj, kar ni dovoljeno.

Zaradi navedenega tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke ter ji naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Po smrti najemnika stanovanja mora lastnik stanovanja skleniti najemno pogodbo z zakoncem najemnika, z osebo, s katero je živel v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti oziroma z enim od ožjih družinskih članov navedenih v najemni pogodbi (prvi odstavek čl. 56 Stanovanjskega zakona Ur. list RS 18/91 - 23/96; v nadaljnjem besedilu SZ).

Pojem ožjih družinskih članov SZ našteva v čl. 6 in med nje prišteva tudi tistega sorodnika do vključno drugega dednega reda, ki je na dan uveljavitve tega zakona, stalno, več kot dve leti živel s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice (v nadaljnem besedilu: prejšnji uprabnik). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženkin ded sklenil najemno pogodbo s tožečo stranko 1.7.1992 in da je bila toženka kot vnukinja z aneksom 26.6.1995 vpisana v najemni pogodbi kot uporabnica, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da toženka ne izpolnjuje pogojev za nadaljnje bivanje v stanovanju.

S sklenitvijo najemne pogodbe je toženkin ded izgubil status imetnika stanovanjske pravice in postal najemnik, tako, da se določba prvega odstavka čl. 6 SZ, ki govori o ekonomski skupnosti s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice ne morejo nanašati na toženko kot vnukinjo umrlega najemnika. Pravilna je tako razlaga sodišča prve stopnje, da se novelirane določbe čl. 6 SZ lahko nanašajo samo na tiste sorodnike drugega dednega reda, ki so živeli v ekonomski skupnosti s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice zadnji dve leti pred uveljavitvijo SZ, to je dve leti pred 19.10.1991.

Pravna razloga tožene stranke, da to velja za primere od začetka veljavnosti noveliranega SZ 14.5.1996 tako nima pravne podlage, saj kot že omenjeno SZ imetnika stanovanjske pravice ne pozna. Določbe SZ so kot že omenjeno jasne in tudi če gre za retroaktivno uporabo SZ je sodišče vezano na tako uporabo zakona, saj ni pristojnost sodišča, da odloča o ustavnosti zakona. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP).