Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba I Cp 1277/2000 ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CP.1277.2000 AI generated

Appeal dismissed; child support fixed by parents' means and child's needs under ZZZDR Art. 79.

Case Number VSL sodba I Cp 1277/2000
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the appellant's appeal against the first-instance judgment establishing child support. The appellant argued the support amount was excessive and based on incomplete factual findings regarding the mother's income and the child's actual expenses. The court rejected these claims, affirming that the first instance correctly applied the law to balance the parents' financial capacities with the child's verified needs.

Legislator headnote

AI generated

Art. 79 ZZZDR; child support amounts are determined in proportion to each parent's financial capacity and the child's needs, requiring a precise factual assessment of both parties' means and the child's actual expenditures.

Keywords

AI generated
child support financial capacity ZZZDR Article 79 alimony adjustment family law appellate review proportionality

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (tč. 3 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Višina prispevka za preživljanje otrok se določi v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama (tč. 1 izreka), mld. otroka pravdnih strank dodelilo v varstvo in vzgojo materi - tožnici (tč. 2 izreka) in tožencu naložilo, da je od 1.6.2000 dalje dolžan plačevati za preživljanje otroka pravdnih strank mld. Ž. M. K. mesečno preživnino v znesku 55.000,00 SIT, ob pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do 5. dne v mesecu (tč. 3 izreka). Zoper sodbo prve stopnje pod tč. 3 izreka - odločitev o določitvi preživnine, se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in jo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

V obrazložitev svojega predloga navaja, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi razlogov, s katerimi utemeljuje višino preživnine, ni ukvarjalo z vprašanjem, kakšne so zmožnosti vsakega od staršev za preživljanje otrok, saj iz obrazložitve ni razvidno, kakšne so zmožnosti tožnice za preživljanje otroka. Sodišče bi moralo ugotoviti, koliko k preživljanju lahko prispeva tožnica in koliko toženec. Iz razlogov sodbe ni razvidno, kakšne so dejanske potrebe mld. otroka v času določanja preživnine. Ne morejo biti upoštevni zaključki sodišča, ki temeljijo zgolj na navedbah tožnice in je potrebno vse izdatke natančno ugotoviti.

V razlogih sodbe sta navedeni le dve konkretni postavki, in sicer za malico v višini 5.000,00 SIT, kar je utemeljeno in stroški za razne tabore v višini 6.500,00 SIT, kar pa je neutemeljeno, ker se je otrok doslej udeležil le enega tabora v letu 1999. Tudi strošek 30.000,00 SIT mesečno za otroka je pretiran in nadstandarden. Če bi ob določeni preživnini tožencu tožnica prispevala še 1/3 njemu določenega zneska, bi znašale potrebe otroka brez posebnih potreb in aktivnosti 75.000,00 SIT mesečno, kar je pretirano. Toženec ni pripravljen plačevati preživnine, ki presega potrebe za normalen razvoj in aktivnosti otroka, upoštevajoč standard, ki mu ga lahko nudi in je dosojena preživnina previsoka.

Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje se je pri določitvi višine preživnine pravilno oprlo na določbo 79. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in le-to določilo v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Da je lahko odločilo v skladu s citiranim zakonskim določilom, je v zvezi s potrebami otroka in zmožnostmi staršev dovolj natančno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in v obrazložitvi sodbe navedlo vse razloge za svojo odločitev. V posledici tega so vsi ugovori tožene stranke, ki jih v pritožbi navaja in zaradi katerih naj bi bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, neutemeljeni.

Tako iz sodbe nedvoumno izhaja, da ima tožnica povprečne mesečne dohodke 120.000,00 SIT, toženec pa 250.000,00 SIT. Tudi pritožbeno sodišče sledi navedbi oz. izpovedbi tožnice, da ocenjuje potrebe za preživljanje otroka v višini okrog 100.000,00 SIT mesečno, čeprav se o teh izdatkih ni vedela natančneje opredeliti. Takšno višino namreč potrjuje tudi izračun povprečnih življenjskih stroškov Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS, izračunani za april 2000. Po navedenem izračunu znašajo povprečni življenjski stroški za 9-letnega otroka, kot je starost otroka pravdnih strank, 43.772,00 SIT individualni stroški (sem sodijo stroški za prehrano, obleko in obutev, razvedrilo, izobraževanje, higieno in zdravstveno nego) in 58.063,00 SIT kolektivni življenjski stroški za člana v tričlanskem gospodinjstvu (stroški ogrevanja in razsvetljave, opreme in investicijski stroški stanovanja, skupni stroški higiene in zdravstvene nege), kar je skupno 101.835,00 SIT.

Da so zmožnosti obeh staršev in potrebe otroka dovolj natančno ugotovljene, posredno izhaja tudi iz obrazložitve sodbe navedenega dejstva, da je toženec pred izdajo sodbe prve stopnje prispeval k preživljanju otroka 50.000,00 SIT mesečno, obenem pa mu je kupoval še oblačila, igrače ter skrbel za njegovo prehrano, kadar je bil pri njem. Ves ta njegov prispevek je očitno zmogel, saj toženec nikdar ni zatrjeval nasprotnega, tožnica pa je še ob svojem sorazmernem prispevku lahko primerno poskrbela za vse potrebe otroka. Prisojeni prispevek v znesku 55.000,00 SIT mesečno nedvomno ne presega denarnega zneska 50.000,00 SIT, povečanega za izdatke toženca za otroku kupljena oblačila, igrače in prehrano, ko je ta pri njem.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi pravilno določilo višino prispevka v breme toženca, kar pomeni, da je pravilno uporabilo materialno pravo. Ko sodišče ni ugotovilo niti kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi v skladu z drugim odst. 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi (prvi odst. 351. čl. ZPP).