Co-owners of mortgaged property are third parties, not debtors, under enforcement law.

Pritožbam S.F. in A.F. ter A.P. se ugodi, izpodbijani sklep se v izreku pod tč. 1. in 2. razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba dolžnice D.D. se zavrne in se izpodbijani sklep v izreku pod tč. 4 potrdi. Pritožbeni stroški A.P. so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Dejstvo, da so pritožniki pridobili solastninsko pravico na nepremičnini, na kateri je vknjižena upnikova zastavna pravica, samo po sebi pritožnikom ne daje položaja dolžnika v smislu 15. člena ZIP. Po 251. členu ZIP ima vknjižba zastavne pravice in zaznamba izvršljivosti terjatve zgolj ta učinek, da se lahko opravi izvršba na nepremičnino tudi proti drugemu, ki jo je pridobil pozneje. Te osebe morajo le dopustiti, da se zastavni upnik poplača iz zastavljene stvari (nepremičnine).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovore S.F. in A.F. ter A.P. zavrnilo, ugovoru dolžnice D.D. pa je delno ugodilo ter jo napotilo na pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe in sicer za plačilo anuitet za čas od januarja do avgusta 1992, vsakič po 18.384,00 SIT, medtem ko je njen ugovor v preostalem delu (glede plačila anuitet za mesec november in december 1991) zavrnilo. Proti sklepu se pritožujejo dolžnica D.D. ter S.F., A.F.in A. P. Dolžnica uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter v pritožbi navaja, da iz priloženih fotokopij položnic o plačanih anuitetah izhaja, da je dolžnica plačala v razdobju od 30.11.1991 do vključno avgusta 1992 deset anuitet po 18.384,00 SIT in je zato treba od njenega dolga odšteti dejansko plačane anuitete v skupnem znesku 183.840,00 SIT in ne le 146.784,00 SIT, kot je v prvostopnem sklepu zmotno ugotovljeno.

Sodišču druge stopnje predlaga, da v tem pomenu ustrezno spremeni izpodbijani sklep. Pritožnik A.P. v pritožbi navaja, da je vsako razpolaganje drugega zakonca (oz. izvenzakonskega partnerja) z njegovim nedoločenim deležem na skupnem premoženju v nasprotju s 54. čl. ZZZDR in je šteti tako razpolaganje za nično. Ničnost pa je sodišče dolžno upoštevati po uradni dolžnosti. Pritožnik je zvedel za obstoj sporazuma z dne 4.9.1991 šele ob prejemu predloga za izvršbo. Pritožnik sodišču druge stopnje predlaga, da naj ugodi pritožbi tako, da ustavi izvršbo v delu, ki se nanaša na njegov solastninski delež na nepremičnini v vl.št. 18 k.o...

Pritožnika S.F. in A.F. izpodbijata 1. tč. izreka sklepa ter pri tem uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP ter sodišču druge stopnje predlagata, da prvostopni sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi poudarjata, da je prva dolžnica kljub vednosti, da nima več razpolagalne pravice z delom nepremičnine, pripadajoče pritožnikoma, s hipoteko obremenila celotno nepremičnino. Zaradi tega je sporazum o ustanovitvi hipoteke ničen in ker gre za sporno dejstvo, bi moralo prvo sodišče pritožnika napotiti na pravdo v smislu 54.

čl. ZIP. Pritožnika tudi menita, da ju prvo sodišče v tem postopku napačno obravnava kot dolžnika. Upnica zoper njiju nima nikakršne terjatve in kakršnokoli terjatev proti njima v tem postopku tudi ne uveljavlja. Pritožnika se zato tudi sklicujeta na določbo 56. čl. ZIP (ugovor tretjega). Pritožba dolžnice D.D. ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tisti del dolžničinega ugovora, ki se nanaša na plačilo anuitet za mesec november in mesec december 1991. Plačilo anuitet za navedena meseca namreč ni sporno, saj upnik v odgovoru na ugovor priznava plačilo navedenih anuitet.

Ne priznava pa upnik plačila anuitet za čas od januarja do vključno meseca avgusta 1992, zato je prvo sodišče glede teh spornih plačil napotilo dolžnico na pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki se nanaša na plačilo anuitet za navedeno obdobje. Pravda za nesporna dejstva ni potrebna, zato je prvo sodišče deloma utemeljeno zavrnilo dolžničin ugovor. Iz teh razlogov pa je tudi sodišče druge stopnje zavrnilo dolžničino pritožbo. Pritožbi S.F. in A.F. ter A.P. sta utemeljeni. Pritožniki (prva dva neposredno, slednji pa posredno) v pritožbah utemeljeno opozarjajo, da v tem izvršilnem postopku nimajo položaja dolžnikov glede na to, da z upnikom niso sklenili sporazuma o ustanovitvi hipoteke, kot to velja za dolžnico D.D., saj upnica zoper njih nima nikakršne terjatve in je proti njim tudi ne uveljavlja.

Dejstvo, da so pritožniki pridobili solastninsko pravico na nepremičnini, na kateri je vknjižena upnikova zastavna pravica, pa sama po sebi pritožnikom ne daje položaja dolžnika v smislu 15. čl. Zakona o izvršilnem postopku (ZIZ). Po 251. čl. ZIP imata vknjižba zastavne pravice in zaznamba izvršljivosti terjatve zgolj ta učinek, da se lahko opravi izvršba na nepremičnino tudi proti drugemu, ki jo je pridobil pozneje. Pritožniki torej nimajo položaja dolžnikov, saj niso osebni dolžniki upnice, in zato do nje nimajo obveznosti, razen te, da morajo dopustiti, da se zastavni upnik poplača iz zastavljene stvari.

Prav to vprašanje, ali so pritožniki dolžni dopustiti, da se upnik poplača iz celotne zastavljene nepremičnine, pa je sporno vprašanje. Na to sporno vprašanje pritožniki opozarjajo v njihovih ugovorih, ponavljajo pa ga tudi v pritožbenih izvajanjih. Dolžniki imajo torej v tej izvršilni zadevi položaj tretjih v smislu 56. čl. ZIP in je zato treba njihove ugovore obravnavati kot ugovor tretjega v smislu navedenega zakonitega določila. Ker prvo sodišče njihovih ugovorov ni obravnavalo v smislu ugovora tretjega, je zato bilo treba njihovim pritožbam ugoditi ter razveljaviti izpodbijani sklep v obsegu, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

V novem postopku bo moralo prvostopno sodišče postopati po določbah, ki veljajo za ugovor tretjega.