Appeal allowed: Active JLA personnel may purchase housing under Constitutional Law Art. 14 even without timely transfer declaration.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Če aktivna vojaška oseba v službi JLA (na ozemlju Srbije) ni mogla pravočasno podpisati izjave o prestopu v TO, ima kljub temu možnot, da v skladu s 14. čl. Ustavnega zakona na izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, pod določenimi pogoji odkupi kadrovsko stanovanje, čeprav na dan uveljavitve stanovanjskega zakona v njem ni stanoval in ni imel stanovanjske pravice.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da tožena stranka Republika Slovenija - Ministrstvo za obrambo kot prodajalka sklene s tožnikom M. G. kot kupcem prodajno pogodbo za trisobno stanovanje površine 69,31 m2 v pritličju stanovanjske hiše v L., F. ul. 25 pod pogoji, ki so opredeljeno navedeni v 1. odstavku zavrnjenega tožbenega zahtevka. Zavrnilo je tudi stroškovni del tožbenega zahtevka in v posledici take odločitve je tožniku naložilo, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče očitno prezrlo določbo 14. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije oziroma jo je zmotno razlagalo, čeprav je tožnik ves čas postopka na to opozarjal. Po določilu tega člena Republika Slovenija zagotavlja v skladu z dogovorom iz 9. člena tega zakona aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbi in civilnim osebam v službi v JLA statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po zveznih predpisih..., če v roku, določenem v aktu o preimenovanju nadaljujejo delo kot pripadniki teritorialne obrambe Republike Slovenije.

V 2. odstavku tega zakona pa zagotavlja Republika Slovenija pravice iz 1. odstavka tudi drugim aktivnim vojaškim osebam, ki nadaljujejo službo v teritorialni obrambi Republike Slovenije. Na podlagi tega določila je tožnik pridobil vse pravice, razen statusa imetnika stanovanjske pravice, čeprav je tako pravico pridobil in ohranjal ves čas svoje službe v JLA in jo je imel tudi v času uveljavitve Ustavnega zakona. Ko se je tožnik v avgustu leta 1991 vrnil v Slovenijo, se je takoj zaposlil na ministrstvu za obrambo in s tem izpolnil nadaljnji pogoj iz 14.

člena Ustavnega zakona. Da je 14. člen Ustavnega zakona možno razumeti samo tako, izhaja tudi iz prakse Ministrstva za obrambo Republike Slovenije, ki je s svojim pozivom z dne 31.3.1993 dopustilo možnost, da stanovanje odkupijo delavci ministrstva za obrambo, ki so prestopili v TO in so prišli iz drugih republik bivše SFRJ, kjer so imeli vojaška stanovanja, stanovanjska komisija pa jim je dodelila službena stanovanja. Ministrstvo za obrambo se je tega tudi držalo in po vrsti priznavalo pravico do odkupa službenih stanovanj vsem, razen tožniku.

Ker tožniku tožena stranka ni priznala pravice do odkupa stanovanja, je kršila ne samo 14. člen Ustavnega zakona, ampak tudi tožnikovo ustavno pravico enakosti pred zakonom. Sodišče pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, kajti moralo bi ugotoviti obstoj in vsebino internih predpisov tožene stranke, po katerih je priznavala prodajo stanovanj, zlasti pa tudi merila, po katerih je priznavala ali odklanjala take prodaje. Sodišče bi moralo pozvati toženo stranko na predložitev prodajnih pogodb, na katere je tožeča stranka opozarjala in ki so kazale na dejansko prakso tožene stranke pri odločanju o prodaji stanovanj.

Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v smeri uveljavljenih pritožbenih razlogov je sicer prišlo do zaključka, da tožniku ne gre avtomatično pravica do odkupa stanovanja na podlagi 14. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in tudi ne na podlagi Uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA. Vendar pa to še ne pomeni, da tožniku v nobenem primeru ni mogoče priznati take pravice.

Tožena stranka je v dopisu z dne 31.3.1993 določila širši krog upravičencev kot ga določa Stanovanjski zakon in pri tem se pojavlja vprašanje, na katerega tožnik ves čas opozarja, zakaj toženca ni uvrstila v širši krog upravičencev. Sodišče prve stopnje se s tem dopisom sploh ne ukvarja, vendar pritožbeno sodišče meni, da je ta dopis z dne 31.3.1993 zelo pomemben za odločitev. Res je sicer, da je treba to "širitev", če ni povsem jasno določena, restriktivno tolmačiti, vendar pa jo je tolmačiti treba, kar pa sodišče prve stopnje ni storilo.

V tem dopisu je v tč.

2. zahtevanih pogojev med drugim tudi pogoj, da so morale osebe, ki so se potegovale za odkup stanovanj, na poziv Predsedstva Republike Slovenije pravočasno prestopiti iz JLA na stran teritorialne obrambe Republike Slovenije in to bi moralo biti izkazano z verodostojno listino. Tožnik je ves čas postopka dokazoval, da je prestopil v TO in se v njej tudi zaposlil, čim je bilo to mogoče in da je novembra 1996, kot pravi v svoji izpovedi, oddal vlogo za priznanje statusa pravočasnega prestopnika z vsemi prilogami in izjavami, vendar mu ustrezni organi do danes na to niso odgovorili, kljub urgencam.

Pritožbenemu sodišču se torej poraja dvom v pravilnost ravnanja tožene stranke, ko je tožniku odklonila prodajo stanovanja. Da je ta dvom upravičen izhaja tudi iz dopisa pravne službe tožene stranke z dne 17.2.1997, kjer je pravna služba zapisala, da ji je znano, da so status prestopnika pridobili tudi nekateri posamezniki, ki v omenjenem obdobju iz objektivnih razlogov sicer niso mogli podpisati izjav o prestopu, so pa v tem času nesporno izrazili željo po prestopu ali pa so delo v nekdanji JLA določen čas še nadaljevali, skladno z interesi Republike Slovenije.

Določitev statusa prestopnika je tekel v takratni kadrovski službi, odločitve pa je sprejemal minister. Če so torej status prestopnika pridobili tudi drugi, ki so bili v enaki ali podobni situaciji kot tožnik, se seveda postavlja vprašanje enakosti obravnavanja tožnika z ostalimi in pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj ne bi dejanskega stanja sodišče prve stopnje v tem pogledu dodatno ugotavljalo. Vsekakor bo moralo pozvati toženo stranko, da pojasni, zakaj so, (če so) nekateri posamezniki pridobili status prestopnika, tožniku pa tega niso priznali, oziroma mu niso odgovorili, kot zatrjuje.

Ker je tožena stranka sama z dopisom z dne 31.3.1993 določala širši krog upravičencev, kot ga določa Stanovanjski zakon, bo morala seveda bolj natančno pojasniti to širitev, saj je od kriterijev za širitev odvisna tudi odločitev o tožbenem zahtevku. Pritožbeno sodišče je torej sodbo razveljavilo, prvenstveno iz razloga, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o dopisu z dne 31.3.1993, pa tudi iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v posledici tega pa je lahko prišlo tudi do zmotne uporabe materialnega prava.