Appeal dismissed; court bound by first instance claim limits and cannot add new facts regarding temporary order issuance.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče je vezano na trditveno podlago tožbe, saj odloča v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP) in praviloma ugotavlja le dejstva, ki jih stranke navajajo (7. čl. ZPP). Vse navedeno velja smiselno tudi za zahtevo stranke po izdaji začasne odredbe (15. čl. ZIZ). S pritožbenimi trditvami, da bi dolžnik z izdano začasno odredbo ne utrpel nobene škode oziroma da naj bi bile neugodne posledice zanj manjše od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale dolžniku, tožeča stranka ne spreminja le pravne podlage izdaje začasne odredbe (3. alinea 2. odst. 272. čl. ZIZ), temveč zatrjuje tudi nova dejstva (glede neugodnosti oziroma škode, ki naj bi jo z začasno odredbo trpel dolžnik), kar pa v pritožbi ni dopustno (1. odst. 337. čl. ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se toženi stranki naložilo, da v 24 urah odklene vsa vrata v kletnih prostorih stanovanjske hiše B. in tako tožeči stranki omogoči dostop do teh prostorov. Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila. Navaja, da je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe predlagala izključno odklenitev vrat v njene kletne prostore in navedla, da ne more popravljati vodovodne inštalacije in kontrolirati vodomerne ure. S tako odredbo sodišče v ničemer ne krši pravic tožene stranke, temveč le delno omogoča tožeči stranki izvrševanje lastninske pravice.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 272. čl. določa, da sodišče izda začasno odredbo, če upnik izkaže terjatev ter eno izmed predpostavk, v konkretnem primeru, da se prepreči uporaba sile ali nastanek nenadomestljive škode. Tožena stranka z izdajo začasne odredbe tudi ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. V primeru, če bi počila cev oziroma kakšna vodovodna naprava, bi bilo onemogočeno zapreti vodo, kakšno škodo bi voda povzročila v stanovanju, pa je splošno znano.

Odprtje prostora, ki je last tožeče stranke, pa toženi stranki ne bi povzročilo nikakršne škode. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe ali pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče je vezano na trditveno podlago tožbe, saj odloča v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in praviloma ugotavlja le dejstva, ki jih stranke navajajo (7. čl. ZPP). Vse navedeno velja smiselno tudi za zahtevo stranke po izdaji začasne odredbe (15.

čl. ZIZ). Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe izključno zato, ker ji zaradi neuporabe prostorov v kleti nastaja škoda in ker bi lahko do škode prišlo v primeru izliva vode, torej je zatrjevala le dejstva, s katerimi je utemeljevala predpostavko, potrebno za izdajo začasne odredbe, iz 2. alinee 2. odst. 272. čl. ZIZ. S pritožbenimi trditvami, da bi dolžnik z izdano začasno odredbo ne utrpel nobene škode oziroma da naj bi bile neugodne posledice zanj manjše od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale dolžniku, tožeča stranka ne spreminja le pravne podlage izdaje začasne odredbe (3. alinea 2. odst. 272.

čl. ZIZ), temveč zatrjuje tudi nova dejstva (glede neugodnosti oziroma škode, ki naj bi jo z začasno odredbo trpel dolžnik), kar pa v pritožbi ni dopustno (1. odst. 337. čl. ZPP). Kar se tiče verjetnosti izkazanosti predpostavke iz 2. alinee 2. odst. 272. čl. ZIZ in zatrjevanih dejstev v zvezi s tem, pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zgolj nemožnost uporabe prostorov v kleti ne predstavlja nenadomestljive škode, da bi lahko prišlo v hiši do izliva vode, pa tožeča stranka predpostavlja, medtem ko verjetnost, da bi se to uresničilo, ni izkazana.

Škoda, ki bi ob tem nastala, je resda lahko velika, vendar pa, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka v predlogu ni trdila, da naj bi bila nenadomestljiva, niti ni pojasnila, zakaj naj bi bila nenadomestljiva. Glede na navedeno je torej pritožba tožeče stranke neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).