Prosecutor appeal partially allowed; fine increased; appeal against civil claim rejected as inadmissible.

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da je obtoženi J. R. dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 3.800,00 SIT in povprečnino v višini 50.000,00 SIT. V preostalem delu se pritožba državnega tožilca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi. Obtoženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v višini 50.000,00 SIT.

[JEDRO]

Glede na vsebino določbe 367. člena ZKP državnemu tožilcu ne gre pravica do pritožbe zoper odločbo o napotitvi oškodovanca z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega J. R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po členu 212/1 točka 1 KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napotilo na pot pravde, obtožencu pa tudi naložilo, da mora plačati stroške kazenskega postopka v višini 3.800,00 SIT ter na 30.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Zoper takšno sodbo se je pritožil pomočnik okrožnega državnega tožilstva zaradi odločb o kazenski sankciji, o stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnem zahtevku ter predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da oškodovancu v celoti prisodi njegov premoženjskopravni zahtevek, obtožencu v okviru pogojne obsodbe določi še nadaljnji pogoj, da mora oškodovancu v določenem roku povrniti premoženjsko korist ter mu naloži primerno plačilo povprečnine v skladu s 3. odstavkom 92.

člena ZKP. Višji državni tožilec - svetnik J. S. iz Višjega državnega tožilstva v Ljubljani je v pisnem mnenju predlagal ugoditev pritožbi, enakega mnenja pa je bil tudi višji državni tožilec, prisoten na seji senata sodišča druge stopnje. Pritožba je deloma utemeljena. Pomočnik državnega tožilca v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje glede na določbo 3. odstavka 92. člena ZKP odmerilo obtožencu prenizko povprečnino. Po navedeni določbi je namreč potrebno povprečnino določiti v znesku, ki znaša najmanj 1/3 zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ 10 kratni znesek te plače. Pri odmeri povprečnine mora sodišče upoštevati trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere tistega, ki jo je dolžan plačati.

Ker je zadnja objavljena neto plača v Republiki Sloveniji na zaposlenega v času izdaje sodbe znašala 109.907,00 SIT (Ur.l. RS štev. 95/99), bi sodišče lahko obtožencu naložilo povprečnino najmanj v višini 36.635,66 SIT. Ker je obtožencu določilo nižjo povprečnino (30.000,00 SIT) je tedaj kršilo zakon. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu ugodilo pritožbi pomočnika državnega tožilca in povprečnino, ki jo je obtoženec dolžan plačati v obliki stroškov kazenskega postopka, zvišalo za 20.000,00 SIT, pri čemer je upoštevalo tudi podatke o trajanju kazenskega postopka ter o obtoženčevih premoženjskih razmerah.

V preostalem delu pa je zavrnilo pritožbo pomočnika državnega tožilca, saj je ta očitno spregledal, da mu sploh ne gre pritožba zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Ker se okrožni tožilec po določbah 3. odstavka 367. čl. ZKP sme pritožiti tudi v korist obdolženca, bi smel izpodbijati tudi odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, vendar le če je sodišče oškodovancu tak zahtevek prisodilo. Ker sodišče v kazenskem postopku premoženjskopravnega zahtevka ne zavrne, temveč oškodovanca po 2. odst. 105. čl. ZKP le napoti na pravdo, zoper tako odločitev pritožba ni dovoljena.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 1. odst. 96. čl. v zvezi s 1. odst. 98. čl. ZKP, povprečnino je sodišče druge stopnje določilo ob upoštevanju istih okoliščin, kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov kazenskega postopka.