Appeal dismissed because debtor challenged execution admissibility instead of the executor appointment decision.
Legislator summary
AI generatedThe court of second instance dismissed the appeal and confirmed the first-instance decision appointing an executor and ordering the creditor to pay an advance. The debtor argued the appointment was unnecessary and impermissible due to ongoing liquidation proceedings, claiming the creditor could not be paid without proper documentation. The court ruled that the debtor's challenge to the execution's admissibility under Article 55 of the Enforcement Act must be raised via a separate objection, not an appeal against the appointment decision.
Legislator headnote
AI generatedArticle 4 paragraph 289 of the Enforcement Act; Article 2 paragraph 9 of the Enforcement Act: A party challenging the appointment of an executor must do so by appealing that specific decision; objections regarding the admissibility of the execution itself must be raised through a separate objection procedure.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
[JEDRO]
S pritožbenimi navedbami dolžnik ne izpodbija odločitve o postavitvi izvršitelja (prim. 4. odst. 289. člena ZIZ), temveč oporeka (sami) dopustnosti izvršbe (prim. 55. člen ZIZ), kar pa bi moral uveljavljati z drugim pravnim sredstvom, in sicer z ugovorom zoper sklep o izvršbi (prim. 2. odst. 9. člena ZIZ).
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo izvršitelja in upniku naložilo plačilo predujma za opravo dejanj izvršbe. V pravočasni pritožbi je dolžnik navedel, da je sklep nepotreben in nedopusten, saj je v likvidacijskem postopku. Ker upnik ni prijavil terjatve, je likvidacijska upravitelja ne moreta poplačati, saj nimata ustrezne dokumentacije. Ne glede na zamudo roka pa upnik lahko terjatev še vedno prijavi. Sicer pa je dolžnik predlagal preklic sklepa in napotitev upnika na prijavo terjatve v likvidacijskem postopku. Pri tem ni priglasil pritožbenih stroškov. Pritožba ni utemeljena. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odst. 289. člena ZIZ za izvršitelja za izvedbo dejanj izvršbe določilo Z. Ž. (1. tč. izreka), medtem ko dolžnik s pritožbenimi navedbami ne izpodbija te odločitve, tj. odločitve o postavitvi imenovane osebe za izvršitelja (prim.
4. odst. 289. člena ZIZ), temveč oporeka (sami) dopustnosti izvršbe (prim. 55. člen ZIZ), kar pa bi moral uveljavljati z drugim pravnim sredstvom, in sicer z ugovorom zoper sklep o izvršbi (prim.
2. odst. 9. člena ZIZ). Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna in zakonita. Sodišče druge stopnje namreč ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP/99, oba v v zvezi s 15. členom ZIZ), medtem ko sklep o določitvi predujma (2. tč. izreka) zadeva upnika (2. odst. 38. člena ZIZ), ne pa dolžnika. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. člena ZPP/99 v zvezi s 15. členom ZIZ).