Court allows claim for temporary work incapacity after employment termination based on invalid absence dispute.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni je mogoče uveljavljati tudi po prenehanju delovnega razmerja, še zlasti, če je obstajal spor o sami zakonitosti prenehanja delovnega razmerja po 6. točki 1. odstavka 100. člena ZDR - neopravičena odsotnost z dela. Gre za ugotovitveno tožbo, ki jo je mogoče po 31. členu ZDSS vložiti zoper dokončno odločbo zavoda, ne da bi bilo potrebno zanjo izkazovati pravni interes.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku. Ugotovilo je, da je bil od 20.12.1998 do vključno 30.4.1999 začasno nezmožen za delo in posledično kot nezakonito razveljavilo odločbo toženega zavoda št. 1700-1232/5-98 z dne 4.5.1999 (I. in II. tč. izreka). Hkrati je sklenilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Zoper citirano sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve zahtevka. Vztrajana stališču, da za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja oz. po 30-ih dneh po prenehanju delovnega razmerja iz 34.

člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ni pravne podlage. Povdarja, da je bila razveljavljena odločba pravilno uprta na 34. člen omenjenega zakona, ker je tožniku že 19.11.1998 prenehalo delovno razmerje, kar je bil edini vzrok, da v spornem obdobju ni delal, ne pa nezmožnost za delo iz zdravstvenih razlogov. Sodišče prve stopnje je z razsojo zadeve po določbah 80 do 83. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju zmotno uporabilo materialno pravo, saj naj bi začasno nezmožnost za delo lahko uveljavljali le tako imenovani aktivni zavarovanci.

Pritožba ni utemeljena. Ob nesporni dejanski ugotovitvi, da tožnik tudi v času od 19.12.1998, ko sicer več ni bil v delovnem razmerju, do 30.4.1999, ko je bila pri njem ugotovljena popolna nezmožnost za vsako organizirano pridobitno delo, torej invalidnost I. kategorije, iz zdravstvenih razlogov začasno ni bil zmožen za delo, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo. Pravilno je razveljavilo dokončno odločbo toženca in ugotovilo obstoj začasne nezmožnosti od vključno 20.12.1998 do vključno 30.4.1999, ne glede na to, da mu je že 19.11.1998 prenehalo delovno razmerje.

V obravnavani zadevi namreč ne gre za odločanje o pravici do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti z dela, zaradi česar se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na 34. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZZVZZ), pač pa zgolj za ugotavljanje zdravstvenega oz. bolezenskega stanja in torej le enega od pravno relevantnih dejstev, pomembnih za uveljavljanje drugih pravic iz tega zavarovanja oz. iz drugih pravnih področij. Gre namreč za ugotovitveno tožbo, ki jo je že po 31.

členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) mogoče vložiti zoper dokončno odločbo zavoda, ne da bi bilo sploh potrebno izkazovati pravni interes zanjo oz. je v konkretnem primeru celo potrebno šteti, da je izkazan pravni interes za uveljavljani ugotovitveni zahtevek, ne glede na to, da je tožniku 19.11.1998 dejansko prenehalo delovno razmerje in torej vsaj del obravnavanega obdobja ni bil več aktivni zavarovanec iz zdravstvenega zavarovanja. To iz razloga, ker je sporna sama zakonitost prenehanja delovnega razmerja po 6. tč.

1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih zaradi neupravičenih izostankov z dela v času, ko po prepričljivi dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča tožnik zaradi bolezni, torej iz zdravstvenih razlogov začasno za delo sploh ni bil zmožen. Ker je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, odločitev pravilno oprlo na določbe 80. do 83. člena ZZVZZ, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) in torej materialno pravo ni bilo zmotno ali nepravilno uporabljeno, kot neutemeljeno zatrjuje tožena stranka, je bilo potrebno odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.