Slovenian Supreme Court dismisses appeal, ruling fraud is voidability not voidness under ZOR Art. 103.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Pogodba, obremenjena s hibami, navedenimi v 103. čl. ZOR je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Prevaro, kot napako volje, pa obravnava zakon v 65. čl. kot razlog za izpodbojnost. V tem primeru torej 103. čl. ZOR napotuje na 65. čl. ZOR v tem smislu, da je prevara kot ena od oblik napake volje razlog za izpodbojnost, ne pa razlog za ničnost pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ničnost darilne pogodbe z dne 20.11.1976 med E. Č. kot darovalko in tožencema kot obdarjencema ter na ugotovitev, da je tožnica solastnica do 5/32 parc. št. 9/1 vl. št... k.o... Zavrnilo je tudi zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine ter podrejeni zahtevek na plačilo 200.000,00 SIT. Ugotovilo je, da je bila parcela št. 9/1 (zdaj 7/4) k.o... napačno knjižena na E. Č., medtem ko je bila parcela št. 61 iste k.o. napačno vknjižena na tožnico in solastnike. Da bi se napaka odpravila, je E. Č. z darilno pogodbo z dne 20.11.1976 prenesla na toženca parc. št. 9/1, tožnica in solastniki pa z darilno pogodbo z dne 27.12.1976 parc. št. 61 na E. Č. V pogodbi z dne 27.12.1976 je navedeno, da je sklenjena v zvezi s pogodbo z dne 20.11.1976. Zato sodišče ni verjelo tožnici, da ni vedela za to pogodbo in da je bila pri sklepanju pogodbe z dne 27.12.1976 v zmoti. Razlogov za ničnost sodišče ni ugotovilo, uveljavljanje izpodbojnosti pa že zaradi poteka triletnega roka od sklenitve pogodbe ni mogoče. Tožnica je vedela, da sta toženca na parc. št. 9/1 zgradila hišo, a temu ni nasprotovala in tudi ni zahtevala nadomestila vrednosti zemljišča v triletnem roku. Ker tožnica ni dokazala solastništva na parceli, ni upravičena zahtevati denarnega nadomestila za delež na stari hiši in parceli. Zahtevek ni sklepčen, ker je sporna parcela vpisana pri vl. št. x k.o..., ne pa pri vl. št. y, kot je navedeno v tožbenem zahtevku.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge po 385.čl. ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbi spremeni in ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku. Navaja, da E. Č. ni bila lastnica parc. št. 9/1, tožnica kot solastnica pa ni podpisala pogodbe, s katero je bila ta parcela prenešena na toženca. Gre za očitno prevaro, ne pa za izpodbojnost pogodbe. Prevara ima za posledico ničnost pogodbe.

Navaja, da ji ob podpisu pogodbe z dne 27.12.1976 ni bila znana vsebina pogodbe z dne 20.11.1976. Navaja, da so podani razlogi, zaradi katerih je pravni posel ničen po 103.čl. Zakona obligacijskih razmerjih.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3.odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da je bila na E. Č. napačno vknjižena lastninska pravica za parcelo št. 9/1 (zdaj 7/4/) k.o... in da nanjo napačno ni bila vknjižena lastninska pravica za parc. št. 61 k.o... Za E. Č. je bilo stanje urejeno s pogodbo z dne 27.12.1976, s katero so tožnica in ostali solastniki prenesli parc. št. 61 nanjo. To so storili v zvezi s prej sklenjeno darilno pogodbo z dne 20.11.1976 med E. Č. in tožencema. To je v pogodbi z dne 27.12.1976 izrečno zapisano in na podlagi tega sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožnica ob sklepanju pogodbe z dne 27.12.1976 vedela za pogodbo z dne 20.11.1976. To pomeni, da tožnica neutemeljeno očita prevaro v zvezi s pogodbo z dne 20.11.1976. Res si E. Č. ni lastila parcele št. 9/1, čeprav je bila po zemljiškoknjižnem stanju lastnica te parcele. Toda s parcelo je razpolagala zato, da se je v zemljiški knjigi vzpostavilo stanje, kakršno so si pogodbeniki želeli. Solastniki parc. št. 61 so soglašali, da E. Č. prenese parc. št. 9/1 na toženi stranki namesto na osebe, ki so bile po zemljiškoknjižnem stanju solastniki parc. št. 61. Ker je bilo podano soglasje solastnikov, kar je izrečno potrjeno v zapisu druge pogodbe, ni v tem ničesar, kar bi bilo v nasprotju z moralo in zato razlog za ničnost pogodbe v smislu 103.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR). Tožeča stranka tudi sicer napačno razlaga določbo 103.čl. ZOR. Pogodba, obremenjena z hibami, navedenimi v tem členu, je nična če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Prevaro, kot napako volje, pa obravnava zakon v 65.čl. kot razlog za izpodbojnost. V tem primeru torej 103.čl. ZOR napotuje na 65.čl. ZOR v tem smislu, da je prevara kot ena od oblik napake volje razlog za izpodbojnost, ne pa razlog za ničnost pogodbe. Z zatrjevanjem prevare torej tožeča stranka ne more uspeti pri uveljavljanju ničnosti. Vendar tudi če se upošteva, da tožeča stranka prevare ne navaja v smislu 65.čl. ZOR, tudi s smiselnim prikazovanjem okoliščin, ki bi lahko imele za posledico ničnost pogodbe, ne more uspeti, ker pogodba z dne 20.11.1976 nima učinkov, neskladnih z moralo, saj je bila sklenjena z vednostjo tožnice kot sestavni del celokupnega urejanja razmerij z E. Č.

Poleg navedenega je ugotovljeno, da sta toženca z gradnjo na parc. št. 9/1 originarno pridobila lastninsko pravico na stavbi, stavbišču in funkcionalnem zemljišču, kar izključuje tožničin lastninski zahtevek na isti nepremičnini. Končno je zahtevek tudi napačen: parc. 7/4 (prej 9/1) je vpisana pri vl. št. x k.o.K., ne pa pri vl. št. y iste k.o., ki sploh ni v lasti tožencev.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).