Appeal granted; court held petition valid as review despite incorrect title, focusing on content over form.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

[JEDRO]

Ni nujno, da stranka (zlasti prava neuka) svoje vloge naslovi tako, kot jih imenuje zakon. Potrebno je, da so vloge jasne in razumljive, da jih je mogoče obravnavati, ter vsebujejo nujne sestavine, kar pomeni za revizijo, da mora biti iz njenih podatkov razvidno, katera sodba se izpodbija in da mora biti podpisana (399. čl. ZPP/77 v zvezi s 350. in 351. čl. ZPP/77). Vse to pa toženkina vloga vsebuje in jo je zato treba šteti za popolno pravno sredstvo zoper sodbo druge stopnje, kar je lahko le revizija. Vloge strank se namreč obravnavajo po njihovi vsebini in ne naslovu. Sodišče prve stopnje, ki je toženkino vlogo zavrglo zoglj zato, ker se ni izjavila o tem, za kakšno pravno sredstvo gre, torej za svojo odločitev ni imelo pravne podlage in je s svojo odločitvijo tudi odvzelo stranki pravico do nadaljnjega pravnega varstva.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da zavrže vlogo toženke z dne 26.7.1999. Zoper sklep se je tožena stranka pravočasno pritožila. Iz njene laične pritožbe izhaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Pritožba je utemeljena. Vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje zavrglo kot nepopolno, je toženka vložila na Vrhovno sodišče RS po prejemu sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, s katero je bila zavrnjena njena pritožba in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Naslovila jo je "Pritožba zaradi razdelitve premoženja pred šestimi leti".

Iz njene vsebine izhaja, da se ne strinja z odločitvama sodišč prve in druge stopnje in želi nadaljnje pravno varstvo. V pravdnem postopku je zoper sodbo prve stopnje dopustna pritožba kot redno pravno sredstvo, kar je tudi v skladu z ustavno pravico do pravnega sredstva (25. čl. Ustave). Odločbe sodišča druge stopnje ni mogoče več izpodbijati z rednimi, temveč le izrednimi pravnimi sredstvi in pod pogoji, ki jih določa zakon. V obravnavani zadevi prihajajo v poštev določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP/77), saj je bila še pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je postopek prve stopnje končal (1. odst. 498.

čl. ZPP). Zakon kot izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, predvideva revizijo. S sklepom z dne 6.8.1999 je sodišče prve stopnje pozvalo toženko, da se izjasni o namenu svoje vloge, vložene pri Vrhovnem sodišču RS oziroma opredeli, ali glede na odločbo sodišča prve stopnje v zvezi z odločbo sodišča druge stopnje predstavlja kakšno pravno sredstvo in če ga, katero, saj bo sicer njeno vlogo zavrglo kot nepopolno. Obenem jo je tudi opozorilo, da lahko po 3. odst. 86. čl. ZPP stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi pravdna dejanja opravlja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, kar je glede na prej povedano uporabo ZPP/77 napačno. Ker tožena stranka v danem roku ni opredelila, ali njena vloga predstavlja kakšno pravno sredstvo in če ga, katero, je njeno vlogo zavrglo.

Že doslej povedano kaže, da je toženka z vlogo, ki jo je sicer naslovila kot pritožbo, izpodbijala odločitev sodišča druge stopnje, kar je mogoče le z izrednim pravnim sredstvom - revizijo. Da je želela to, je razvidno tudi iz dejstva, da je vlogo vložila pri Vrhovnem sodišču RS, ki je sicer pristojno za odločanje o reviziji, in njej priložila (izpodbijano) odločbo Višjega sodišča v Ljubljani. Ni nujno, da stranka (zlasti prava neuka) svoje vloge naslovi tako, kot jih imenuje zakon. Potrebno je, da so vloge jasne in razumljive, da jih je mogoče obravnavati, ter vsebujejo nujne sestavine, kar pomeni za revizijo, da mora biti iz njenih podatkov razvidno, katera sodba se izpodbija in da mora biti podpisana (399.

čl. ZPP/77 v zvezi s 350. in 351. čl. ZPP/77). Vse to pa toženkina vloga vsebuje in jo je zato treba šteti za popolno pravno sredstvo zoper sodbo druge stopnje, kar je lahko le revizija. Vloge strank se namreč obravnavajo po njihovi vsebini in ne naslovu. Sodišče prve stopnje, ki je toženkino vlogo zavrglo zoglj zato, ker se ni izjavila o tem, za kakšno pravno sredstvo gre, torej za svojo odločitev ni imelo pravne podlage in je s svojo odločitvijo tudi odvzelo stranki pravico do nadaljnjega pravnega varstva. Pritožbeno sodišče je zato toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. tč. 380.

čl. ZPP/77). Sodišče prve stopnje bo moralo torej toženkino vlogo šteti za revizijo in z njo postopati, kot mu to narekujeta določili 389. in 390. čl. ZPP/77.