Appeal allowed: co-owners are not necessary co-defendants under ZPP Art. 196; case remanded for new ruling.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

Solastniki praviloma niso enotni sosporniki v smislu določbe 196. člena ZPP, niti nujni sosporniki, ampak gre kvečjemu za navadne sospornike v smislu določbe 195. člena ZPP. Enako velja za toženca in njegovega očeta, ki sta po ugotovitvah sodišča prve stopnje na podlagi sklenjene prodajne pogodbe pridobila pravni naslov za pridobitev solastninske pravice.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem naj bi se tožencu prepovedala odtujitev in obremenitev njegovega idealnega deleža do 1/2 na stanovanju št. 8 v III. nadstropju stanovanjskega objekta na L...jski 26 v Ljubljani, v skupni izmeri 101,30 m2, ki stoji na parc. št. 1940, pripisani k vl. št. 1284 k.o. Z... ter bi se prepoved odtujitve in obremenitve zaznamovala na vseh izvodih prodajne pogodbe. V primeru nespoštovanja začasne odredbe pa bi bil toženec dolžan plačati denarno kazen v znesku 1.000.000,00 SIT.

Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožnica, ki navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta toženec in njegov oče v tako tesni povezavi, da lahko le skupaj prevzemata pravice in obveznosti v zvezi s spornim stanovanjem, zaradi česar predstavljata enotno toženo stranko, napačna. V kupoprodajni pogodbi z dne 18.11.1991 deleža toženca in njegovega očeta res nista določena, kar pa ne pomeni, da gre za skupno lastnino, saj je ta možna le v primerih, ki jih določa 1. odstavek 18.

člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). V konkretnem primeru gre torej za solastnika. ZTLR pa v 14. členu določa, da solastnik lahko razpolaga s svojim solastniškim deležem brez soglasja drugih solastikov. Zato toženec in njegov oče nista nujna sospornika. Pasivna legitimacija je torej podana, sodišče prve stopnje pa je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo povsem neutemeljeno. Pritožnica zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo z obrazložitvijo, da tožbeni zahtevek tožnice ni verjetno izkazan, ker naj bi bila pasivna legitimacija pomanjkljiva, toženec in njegov oče naj bi bila enotna in nujna materialna sospornika in sta lahko le enotna pravdna stranka, kot to določa 196. člen ZPP. Pri tem je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da sta toženec in njegov oče s sklenitvijo prodajne pogodbe pridobila pravni naslov za pridobitev stvarne pravice na spornem stanovanju in sicer solastninske pravice, zaradi česar sta po prepričanju sodišča prve stopnje v tako tesni povezavi, da lahko le skupaj prevzemata pravice in obveznosti v zvezi s spornim stanovanjem in je zato tudi obravnavani spor mogoče rešiti le na enak način za oba kupca.

Takšno stališče sodišča prve stopnje pa je, kot pravilno opozarja pritožnica, zmotno. ZPP instituta nujnih sospornikov izrecno ne ureja; v pravni teoriji pa so sosporniki nujni v primeru, ko so po materialnem pravu v tako tesni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s predmeti ali pravicami. Iz te skupne pravice upravljanja in razpolaganja izhaja z zakonito nujnostjo, da lahko le vsi upravičenci skupaj tožijo in so lahko le vsi zavezanci skupaj toženi; pravda namreč vodi do takšnih posledic, ki so enake posledicam aktov razpolaganja.

Po našem pravu sta nujna sospornika npr. zakonca glede sporov v zvezi s skupnim premoženjem in sodediči pred delitvijo zapuščine. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da sta toženca s sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 18.11.1991 (priloga B2 v spisu) pridobila pravni naslov za pridobitev solastninske pravice na spornem stanovanju. Pritožbeno sodišče pa pojasnjuje, da solastniki praviloma niso enotni sosporniki v smislu določbe 196. člena ZPP, niti nujni sosporniki, ampak gre kvečjemu za navadne sospornike v smislu določbe 195.

člena ZPP. Enako velja za toženca in njegovega očeta, ki sta po ugotovitvah sodišča prve stopnje, na podlagi sklenjene prodajne pogodbe pridobila pravni naslov za pridobitev solastninske pravice. V obravnavani zadevi tožnica zatrjuje, da je na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pridobila lastninsko pravico na eni polovici toženčevega polovičnega deleža na spornem solastnem stanovanju. Tožnica zoper toženčevega očeta, solastnika druge polovice sporne nepremičnine ni vložila zahtevka; z njim, kot izhaja iz trditev v tožbi tudi ni v nobenem pravnem razmerju glede sporne polovice stanovanja.

Pritožbeno sodišče zato ne vidi nobenega razloga, zaradi katerega bi bilo mogoče obravnavani spor rešiti le na enak način za toženca in njegovega očeta. Pasivna legitimacija toženca je v obravnavani zadevi torej podana. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe petnajstega poglavja ZPP, predvsem 195. in 196. člena ZPP, je dejansko stanje v izpodbijanem sklepu ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, torej ponovno oceniti ali je tožnica izkazala verjeten obstoj zatrjevane terjatve ter ali je izkazala obstoj enega od treh nadaljnjih pogojev za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena ZIZ; nato pa ponovno odločiti o predlogu za izdajo začasne odredbe.