Appeal allowed; co-ownership division must prioritize physical separation over individual interests to minimize future disputes.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Delitev hiše se mora opraviti tako, da se kar najbolj dosledno upošteva načelo fizične delitve, tako da je potrebnih karseda malo skupnih (to je solastnih) prostorov, s čimer se tudi omeji možnost sporov, ki izvirajo iz skupnosti, kar predvsem tudi je namen delitvenega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razdružilo nepremičnine, vknjižene v vl. št. 93 k. o. Š... pri Novem mestu, in sicer zemljišče v družbeni lastnini z vknjiženo pravico uporabe za gradnjo družinske stanovanjske hiše v korist predlagatelja in nasprotne udeleženke, ki v naravi predstavljajo stanovanjsko hišo s funkcionalnim zemljiščem in na katerih znaša delež predlagatelja 6/10, nasprotne udeleženke pa 4/10. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da dobi predlagatelj del prostorov v kleti stanovanjske hiše, stanovanje v pritličju z garažo, razen hodnika in stopnišča, ter vse prostore na podstrešju, razen hodnika in stopnišča, pripade pa mu tudi zemljišče severno od funkcionalnega zemljišča.

Nasprotni udeleženki je dodelilo preostale prostore v kleti, prostore v prvem nadstropju, razen hodnika in stopnišča, ter zemljišče, ki se nahaja južno od funkcionalnega zemljišča. Glede ostalih prostorov v hiši je sodišče prve stopnje odločilo, da ostanejo v solastnini, enako tudi skupni deli in naprave ter funkcionalno zemljišče, pri čemer znaša delež predlagatelja 58,46 %, nasprotne udeleženke pa 41,54 %. Sodišče prve stopnje je nasprotni udeleženki naložilo, naj predlagatelju plača razliko v vrednosti več prejetega premoženja, ter odločilo, kolikšen del stroškov preureditve hiše zaradi razdelitve mora nositi vsak od udeležencev, in da mora nasprotna udeleženka predlagatelju dopustiti souporabo in nemoten dostop do peči za centralno ogrevanje, predlagatelj pa mora nasprotni udeleženki dopustiti dostop do števca za vodo.

Na koncu je še naložilo nasprotni udeleženki, naj predlagatelju povrne ustrezen del skupnih stroškov postopka. Zoper tak sklep se je pritožil predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da pomenita hodnika, ki sta v pritličju in prvem nadstropju hiše, skupna prostora, ne pa, da sta sestavni površini stanovanj. Na podstrešju hodnika sploh ni. Če bi hodnika skupaj s stopniščem ostala v skupni uporabi, bi se lahko lastnika stanovanj sprehajala po stanovanju drug drugega, kar bi bilo za oba vsaj moteče. Hodnika je sodišče sicer štelo za solastna, vrednostno pa ju je obravnavalo skupaj s stanovanjem, h kateremu sodita.

V zadevi je možna delitev hiše na dve polovici, tako da ostane skupen le vhod v hišo, od katerega vodi stopnišče navzgor v eno in navzdol v drugo polovico. Tako so rešeni vsi bistveni problemi delitve. Druge variante delitve so nemogoče brez velikih posegov oziroma bi ustvarjale sporna žarišča. Nadalje predlagatelj v pritožbi graja cenitev. Navaja napake v izmerah in nasprotuje načinu vrednotenja podstrešja. Ne strinja se tudi z razdelitvijo stanovanj, pomožnih prostorov in zemljišča. Pri delitvi stanovanjske hiše je najpomembnejše, kako so razdeljene stanovanjske površine.

Po sklepu sodišča bi predlagatelj prejel le 41,53 % vseh stanovanjskih površin, zato pa bi bil pri pomožnih prostorih udeležen z 80 %. Tudi pri zemljišču bi bil udeležen z manj kot 50 %. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno ocenilo, da ima nasprotna udeleženka upravičen interes na stanovanju v prvem nadstropju. Nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila in predlaga, naj jo sodišče zavrne. Navaja, da predlagatelj nima izkazanega upravičenega interesa na stanovanju v srednji etaži in ima rešen stanovanjski problem. Stanovanje v pritličju uporablja v soglasju s predlagateljem sin udeležencev.

Pritožba je utemeljena. Sodišče druge stopnje se sicer ne strinja s pritožbo, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je hiša, ki se deli večstanovanjska hiša (7. člen Stanovanjskega zakona - SZ, Ur. l. RS, št. 18/91-I - 44/96), vseeno pa je sodišče prve stopnje pri odločanju o delitvi napačno uporabilo materialno pravo (356. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP, Ur. l. SRS, št. 30/86), saj ni pravilno uporabilo določbe 122. člena ZNP. Na podlagi le-te si mora sodišče prizadevati, da se praviloma opravi fizična delitev stvari in da solastniki dobijo tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes.

Med udeležencema ni spora o tem, kako se razdelijo prostori v kleti in da pripadejo garaža in prostori na podstrešju predlagatelju, oba udeleženca pa zahteva zase stanovanje v prvem nadstropju hiše, medtem ko naj tisto v pritličju pripade drugemu. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je delitev možna po obeh predlogih - to je tako po predlagateljevem kot po predlogu nasprotne udeleženke, da zanjo niso potrebni bistveni posegi ter da sta deleža, ki bi jih prejela udeleženca po vsaki od variant, približno enaka deležu, ki ga imata udeleženca na skupni lastnini.

Ker pa je štelo, da je nasprotna udeleženka s tem, da v stanovanju v prvem nadstropju hiše živi že sedem let, medtem ko bi se v stanovanje v pritličju lahko preselila, ko je bilo to še prazno, če bi imela večji interes do le-tega, izkazala večji interes do prvega, je odločilo, da to pripade njej. Sodišče prve stopnje je s tem hišo razdelilo tako, da je med pritličjem in podstrešjem, ki pripadeta predlagatelju, nadstropje, ki pripade nasprotni udeleženki. Takšna odločitev pa ohranja lastninski režim (res da skupno lastnino nadomesti solastnina), prav katerega slabostim je namen postopka za delitev izogniti se, v večji meri, kot je to nujno glede na naravo etažne lastnine.

Sodišče prve stopnje je pri delitvi hiše upoštevalo kriterij upravičenega interesa udeležencev do določenega dela hiše, ne da bi najprej in predvsem to fizično razdelilo v največji možni meri. Skupni prostori (hodniki in stopnišča) pomenijo, na kar pravilno opozarja pritožba, še naprej točke, kjer lahko prihaja do sporov in nesoglasij med dosedanjima skupnima in bodočima solastnikoma. Zato se sodišče druge stopnje strinja s pritožbo, da je delitev hiše na zgornjo in spodnjo polovico primernejša, kolikor bo seveda v novem postopku sodišče prve stopnje ugotovilo, da pomeni takšna rešitev minimalni obseg solastniškega režima, po možnosti celo le še na skupnih delih in napravah ter funkcionalnem zemljišču, ne pa tudi na prostorih hiše. Šele potem, a pred kriterijem velikosti deležev, bo sodišče prve stopnje lahko pri dodelitvi delov hiše upoštevalo eventualni upravičeni interes enega ali drugega udeleženca, da dobi določen del hiše, pri čemer pa sodišče druge stopnje meni, da samo dejstvo, da je nasprotna udeleženka doslej živela v stanovanju v prvem nadstropju, ne predstavlja takšnega upravičenega interesa glede na to, da v vsakem primeru ta dobi in ostane v stanovanju v isti hiši.

Da pa stanuje v pritličju hiše sin udeležencev, je za delitev skupnega premoženja med udeležencema povsem brez pomena. Na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ni posebej odgovarjalo, saj glede na to, da je razveljavilo izpodbijani sklep iz zgoraj obrazloženih razlogov, niso bile odločilnega pomena. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje po potrebi pridobiti dopolnitev cenitve in nato ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti vsa odločilna dejstva ter ponovno odločiti o delitvi nepremičnin. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 3. točke 380.

člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.