Slovenian Supreme Court rules jurisdiction based on claim value, not property value, for mixed debt cases.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

[JEDRO]

Tožbeni zahtevek se nanaša na denarni znesek, saj vsebuje ugotovitev njegove višine in zahtevo za poravnavo, zato ni mogoče kot odločilno upoštevati vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Ljubljani se je s sklepom, opr. št. III P 50/95 z dne 29.10.1999 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi in jo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani. To je sprožilo kompetenčni spor, ker meni, da za rešitev spora ni pristojno in navaja sledeče razloge: zadevi Pn 69/92 in Pn 70/92 sta bili s sklepom sodišča z dne 28.5.1993 združeni v enotno obravnavanje. Pravna in dejanska podlaga v obeh tožbah pa je različna. Obe sta bili vloženi na podlagi napotitvenega sklepa, vendar s prvo tožbo uveljavlja tožeča stranka denarni zahtevek (delo snahe za tasta) iz razloga neupravičene obogatitve, z drugo tožbo pa uveljavlja stvarnopravni zahtevek na podlagi 32.

čl. Zakona o dedovanju. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se po določbi 2. odst. 41. čl. ZPP določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Glede tožbe zaradi izločitve iz zapuščine in priznanja lastninske pravice, je v tožbi označena vrednost spornega predmeta 500.000,00 SIT in se Okrajno sodišče v Ljubljani v pravilnost navedene vrednosti ni spuščalo. Po 2. odst. 44. čl. ZPP je v primeru, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi.

Po mnenju Okrožnega sodišča v Ljubljani je vprašljiva pristojnost okrožnega sodišča tudi o tožbenem zahtevku zaradi ugotovitve obstoja terjatve. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja denarno terjatev v znesku 2.719.000,00 SIT, v takem primeru je podana pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani, vendar pa je tožeča stranka vrednost spornega predmeta označila na 500.000,00 SIT. V ZPP ni predvideno ravnanje sodišča v primeru, ko stranka označi drugačno vrednost spornega predmeta, kot je vrednost glavnega zahtevka. Po določbi 3. odst. 44.

čl. ZPP bi se moralo Okrajno sodišče v Ljubljani, v kolikor se mu je zastavilo vprašanje o stvarni pristojnosti zaradi vrednosti spornega predmeta, že na obravnavni dne 25.11.1997 pred obravnavanjem glavne stvari prepričati o pravilnosti navedene vrednosti, ne pa šele na obravnavi dne 29.10.1999. Okrožno sodišče v Ljubljani pa tudi ni pristojno za odločanje o začasni odredbi, ker je to vložila tožena stranka, ki ni vložila nasprotne tožbe in gre lahko le za samostojno začasno odredbo po čl. 266/1 ZIZ. Za sojenje v tej zadevi je pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Stališče Okrožnega sodišča v Ljubljani, da se oba zahtevka tožeče stranke ne opirata na isto dejansko in pravno podlago in da torej ni mogoče določiti pristojnosti po seštevku vrednosti vseh zahtevkov, je pravilno, torej se pristojnost določa po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, kot določa 2. odst. 41. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP). Kar se tiče prvega zahtevka tožeče stranke zaradi izločitve iz zapuščine in priznanja lastninske pravice, ko gre za tožbeni zahtevek, ki se ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (2. odst. 44.

čl. ZPP), torej 500.000,00 SIT, kot že pravilno ugotavlja Okrožno sodišče v Ljubljani, saj ta vrednost spornega predmeta v postopku po določbi 3. odst. 40. čl. prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku ni bila popravljena. Drugače pa je pri drugem objektivno kumuliranem tožbenem zahtevku tožeče stranke, ki se nanaša na ugotovitev obstoja terjatve do zapuščine. Prva tožnica uveljavlja obstoj terjatve v višini 2.719.000,00 SIT in zahteva priznanje in poravnavo navedene terjatve od dedičev glede na višino njihovih dednih deležev.

Tožbeni zahtevek se zato nanaša na denarni znesek, saj vsebuje ugotovitev njegove višine in zahtevo za poravnavo, zato ni mogoče kot odločilno upoštevati vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (2. odst. 44. čl. ZPP), pač pa je odločilna vrednost postavljenega zahtevka (1. odst. 39. čl. ZPP). Ker je obravnavano terjatev tožeče stranke mogoče opredeliti le z zneskom in ne vrednostno, tako kot se ocenjujejo nedenarne terjatve, znesek pa presega 2.000.000,00 SIT, je za sojenje pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani (1. odst. 32.

čl. ZPP). Zato je v sporu o pristojnosti po določbi 1. odst. 24. čl. ZPP višje sodišče odločilo na podlagi 1. odst. 25. čl. istega zakona tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.