Appeal dismissed; ambiguous contract terms interpreted against drafter per Article 100 ZOR.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Morebitne nejasne določbe v pogodbi je treba razlagati v korist stranke, ki ni sodelovala pri pripravi njene vsebine.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sobo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 4.500 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi od 16.1.1998 v višini kot se obrestujejo devizne vloge, vezane za dobo enega leta pri Dolenjski banki d.d. Novo mesto ter povrniti pravdne stroške v višini 182.548,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.6.1999 dalje do plačila. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po mnenju pritožnika obveznost obročnega izplačila za toženo stranko ni potekla 15.1.1998. Iz vsebine sporazuma namreč izhaja, da se bodo mesečni obroki predvidoma izplačevali od 15.7.1997 do konca obveznosti v skladu s finančnimi možnostmi kluba, kar pomeni, da ni bilo časovno opredeljeno, do kdaj bo tožena stranka poravnala obveznosti, saj je bila obveznost vezana na njene finančne možnosti, zato tudi mesečni obroki niso zapadli vsak mesec.

Nadalje je po mnenju pritožnika ob sklenitvi sporazuma med strankama obstajal nesporazum glede bistvene sestavine, to je zapadlosti, zato v smislu 63. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, pogodba v tem delu sploh ni nastala. Stranki sta namreč bili prepričani, da se strinjata, dejansko pa glede zapadlosti nista dosegli soglasja volj, saj je bil tožnik prepričan, da bo plačilo prejel v mesečnih obrokih od 15.9.1997 dalje, tožena stranka pa, da bo obveznost izpolnila v mesečnih obrokih predvidoma od 15.9.1997, a le, če bo finančna zmožnost to dovoljevala, pri čemer je bila prepričana, da tožnik s tem soglaša.

To pomeni, da stranki nista določili časa izpolnitve, ki je bil prepuščen toženi stranki, zato bi moral tožnik skladno s 317. čl. ZOR pred vložitvijo tožbe od sodišča zahtevati, da mu določi primeren rok za izpolnitev. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter po izvedenem dokaznem postopku v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

Sodišče druge stopnje nima pomislekov proti odločitvi sodišča prve stopnje, da je obveznost obročnega izplačila za toženo stranko nedvomno potekla 15.1.1998, saj je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo sporazum, ki sta ga pravdni stranki sklenili dne 13.6.1997. Pri tem se ni oprlo samo na listine, kot trdi pritožba, ampak je upoštevalo tudi zaslišanja tožnika in prič. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da določila točke 3. pismenega sporazuma ni mogoče tolmačiti tako, da bi bila obveznost tožene stranke premaknjena nekam v prihodnost in da bo izplačilo odvisno od ocene tožene stranke, da ima dovolj finančnih sredstev.

V 3. točki sporazuma je jasno določeno, da se bo prvi obrok predvidoma plačal 13.6.1997, nato pa mesečno po 1.000 DEM od 15.9.1997 do konca obveznosti. Kar zadeva pritožbene trditve, da sta bili pravdni stranki ob sklenitvi sporazuma glede zapadlosti v nesporazumu in da zato pogodba v tem delu skladno s čl. 63 ZOR ni nastala, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je takšna trditev neutemeljena. Za tako trditev v spisu ni podlage. Po oceni pritožbenega sodišča si je sporazum mogoče razlagati tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje, da je bilo torej plačilo v obrokih dogovorjeno zaradi nerednega dotoka finančnih sredstev.

Tožnik se je s takšnim določilom sporazuma strinjal, zato ni mogoče govoriti o nesporazumu, saj sta se izjavi volje pravdnih strank ujemali. Ob takšnem zaključku je nedvomno, da je obveznost tožene stranke v celoti zapadla v plačilo s potekom zadnjega mesečnega obroka, to je 15.1.1998, ko je tudi potekel rok izpolnitve, zato so tudi neutemeljene pritožbene trditve, da rok ni bil določen oziroma je bil prepuščen toženi stranki in da bi tožnik skladno s čl. 317 ZOR pred vložitvijo tožbe moral od sodišča zahtevati primeren rok za izpolnitev.

Sicer pa je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena stranka tista, ki je pripravila pismeni sporazum. Morebitna nejasna določila je zato treba razlagati v korist tožeče stranke (čl. 100 ZOR). Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi če bi bile resnične trditve tožene stranke, da se je dolgovani znesek obvezala izplačati v skladu z njenimi finančnimi zmožnostmi ne glede na rok in da naj bi to nedvomno izhajalo iz sklenjenega sporazuma, bi njena obveznost skladno z določilom čl. 324 ZOR zapadla v plačilo, ko je tožnik s pismenimi opomini (13.6.1997, 6.10.1997, 24.2.1998) od nje zahteval, naj izpolni svojo obveznost.

Sicer pa trditev o tem, da zaradi nesporazuma o času zapadlosti terjatve pogodba med pravdnima strankama v tem delu sploh ni nastala, predstavlja novo dejstvo. Po določilu 1. odst. 352. čl. ZPP - Zakona o pravdnem postopku sicer sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze. Ko se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala, ko predlaga nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih želi z njimi dokazati. Pritožnik je v pritožbi le navajal, da je bil med strankama nesporazum o času zapadlosti terjatve, za te navedbe pa ni ponudil dokazov, zato v pritožbenem postopku tudi zaradi tega ne morejo biti upoštevne.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določilom 368. čl. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Določbe Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS št. 4/77 s spremembami in doplnitvami so v tej sodbi uporabljene glede na 498. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS št. 26/99.