Appeal allowed; inheritance court must refer to civil court if claim for reduction of testamentary dispositions lacks factual basis.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Zahtevek na zmanjšanje oporočnih razpolaganj se primarno rešuje v zapuščinskem postopku, če ni sporna dejanska podlaga njegovega zahtevka, sicer je potrebna napotitev na pravdo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščine po pokojnem F. O. ter kot dediča na podlagi oporočnega dedovanja proglasilo zapustnikovo hčer I. F., do celotne zapuščine, razen do podstrešnega stanovanja v hiši, K. 34, L., ter zapustnikovega sina M. O., za katerega je ustanovilo dedno pravico do celotnega podstrešnega stanovanja v isti hiši. Zoper ta sklep se po začasni zastopnici pritožuje dedič po pokojnem zapustnikovem sinu M. O. Zatrjuje vse pritožbene razloge ter predlaga, da sodišče ugodi pritožbi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Navaja, da je bilo že s sklepom o dedovanju opr. št. II D 725/85 z dne 8.1.1991 odločeno enako kot z izpodbijanim sklepom, vložena je bila pritožba, sklep o dedovanju pa nato razveljavljen. Dedič ponovno poudarja, da bi pokojnemu M. O. kot nujnemu dediču pripadal 25 % delež celotne zapuščine, kar pa podstrešno stanovanje ne predstavlja. V odgovoru na pritožbo oporočna dedinja I. F. navaja, da je edino veljavno oporočno dedovanje, s katerim je pokojni F. O. za dedinjo svojega premoženja postavil hčer I. F., sedaj že pokojnemu sinu M.

O. pa bi pripadal le nujni delež, ki ga ta ni nikoli izrecno uveljavljal, pač pa je izjavil še za časa svojega življenja, da dediščino sprejema. On ali njegovi dediči bi morali zahtevati nujni delež s posebno tožbo na dopolnitev nujnega deleža, če bi smatrali, da to, kar mu je oče v oporoki zapisal, ne izpolnjuje vrednosti nujnega deleža. Tega pa M. O. ni nikoli storil, čeprav je od očetove smrti v letu 1985 pa do svoje smrti imel za to dovolj časa. Sicer pa je taka zahteva že zdavnaj zastarana, saj bi moral M. O. postaviti svojo zahtevo po nujnem deležu najmanj tri leta po razglasitvi očetove oporoke.

Poleg tega je v zapuščinskem postopku po njem postavljena trditev, da naj bi bil M. O. svoja zakonska otroka B. L. in L. O. razdedinil, s tem bi bila izločena iz dedovanja po njem, kot oporočna dedinja pa bi prišla v poštev vnukinja njegove sedanje žene. Vse to pa se postopka po F. O. prav nič ne tiče, kajti v tem postopku je pomembno le, kar je pokojni M. O. izjavil še za časa svojega življenja, to je, da zapuščino po očetu sprejema, kar pomeni, da pri zapuščinski masi, ki predstavlja 4/5 nepremičnine vl. št. 1030 k.o. R., lahko nanj v najboljšem primeru odpade 1/5.

Tako se izkaže, da je podstrešno stanovanje, ki ga je oče v oporoki dodelil sinu M. O., vrednost in lastnost nujnega deleža v celoti izpolnilo. Oporočna dedinja zato predlaga, da se pritožba zavrže, če bo ugotovljeno, da je prepozna, ali pa se kot neutemeljena zavrne. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje v 5./A točki izpodbijanega sklepa o dedovanju ugotavlja, da je pokojni zapustnikov sin M. O. še za časa življenja dediščino po svojem očetu F. O. sprejel in da do konca prvega zapuščinskega postopka v tej zadevi nujnega deleža ni uveljavljal.

Ta ugotovitev je v nasprotju s podatki spisa, na kar pravilno opozarja pravočasna pritožba zapustnikovega vnuka, zakonitega dediča po pok. M. O. V pritožbi proti sklepu o dedovanju opr. št. II D 725/85 z dne 8.1.1991 namreč zapustnikov sin M. O., ki mu zapustnik z oporoko zapušča podstrešno stanovanje v hiši K. ul. 34 v L., določno zatrjuje oškodovanje svojega nujnega deleža, češ da podstrešno stanovanje ne predstavlja 25 % deleža celotne zapuščine, ki bi mu kot nujnemu dediču pripadala. Prvostopno sodišče je nato s sklicevanjem na določilo 173.

člena Zakona o dedovanju - ZD sklep o dedovanju z dne 8.1.1991 preklicalo (pritožbo zoper ta sklep pa je druga oporočna dedinja umaknila), kar pomeni, da je v tej zapuščinski zadevi z izpodbijanim sklepom lahko ponovno odločilo. Vse to pa ne vpliva na vlogo pokojnega dediča M. O. z dne 29.1.1991 (pritožba proti sklepu o dedovanju z dne 8.1.1991), ki lahko po vsebini predstavlja le zahtevek za zmanjšanje oporočnih razpolaganj oporočne dedinje I. F. zaradi prikrajšanja nujnega deleža, torej uveljavljanje nujnega deleža. Takšen zahtevek lahko postavi tisti, ki ima pravico do nujnega deleža (40.

člen ZD), torej glede na določbo 1. odstavka 25. člena ZD tudi pokojni sin zapustnika. Zahtevek na zmanjšanje oporočnih razpolaganj se primarno rešuje v zapuščinskem postopku, če ni sporna dejanska podlaga njegovega zahtevka, sicer je potrebna napotitev na pravdo (člen 210 in 212 ZD). Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da pokojni zapustnikov sin M. O. ni uveljavljal nujnega deleža, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 380.

člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 v zvezi s 163. členom ZD). V novem postopku bo potrebno upoštevati poleg zgoraj navedenega tudi določbo 41. člena ZD, ki ureja pravočasnost zahteve za zmanjšanje oporočnih razpolaganj, na kar opozarja oporočna dedinja v navedbah odgovora na pritožbo. Pri tem je treba upoštevati stališče sodne prakse, da lahko pride do pretrganja teka zastaralnega roka, ki ga vsebuje 41. člen ZD v primeru, če nujni dedič vloži tožbo, s katero izpodbija oporoko.