Appeal dismissed; appeal court upheld first instance judgment regarding unpaid construction work under Housing Act. Appeal rejected due to lack of evidence and procedural errors. Court confirmed obligation to pay based on Housing Act provisions.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče povsem soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da terjatev tožeče stranke temelji na SZ in da na obstoj obveznosti tožene stranke nima nobenega vpliva dogovor s kupcema o izpolnitvi njune denarne obveznosti z delom in materialom, vloženim v stanovanjsko hišo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v celoti v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. I Ig 1045/95 z dne 5.1.1996 v 1. in 3. točki izreka. Toženi stranki je naložilo, da tožeči povrne nadaljnje pravdne stroške v znesku 27.640,00 SIT. Proti sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v nov postopek.

V obrazložitvi pritožbe navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti zaradi skopih in pomanjkljivih razlogov. Sodišče ni pravilno ugotovilo, da je kupoprodajni posel med toženo stranko in I. P. ter D. Š. nesporen in da je tožena stranka smiselno potrdila obstoj kupoprodajnega posla. Obe pogodbi je sestavljal A. in sta nični. Tožena stranka ni mogla prodati nekaj, česar ni lastnik. Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da so bile vse nepremičnine družbena lastnina, v korist tožene stranke pa je bilo vknjiženo imetništvo pravice uporabe.

Šele na podlagi Zakona o gasilstvu in poznejših zakonov je tožena stranka postala pravi lastnik objekta, v katerem se nahajata stanovanjski enoti, ki ju zasedata I. P. in D. Š. Sodišče temu vprašanju ni posvetilo dovolj pozornosti, dejanskega stanja ni raziskovalo v tej smeri. Če bi ga, bi ugotovilo, da nobena od obeh kupoprodajnih pogodb ni veljavna in na tej osnovi tožena stranka ni zavezanec za plačilo dela kupnine po 130. členu Stanovanjskega zakona. Nobeden od kupcev kupnine ni plačal, zato tožena stranka obe pogodbi šteje najmanj za razdrti.

Ne drži tudi zaključek prvega sodišča, da je tožena stranka obe pogodbi vzdržala v veljavi in da se je strinjala s kompenzacijo kupnine. Le-ta ni bila nikoli regulativno dogovorjena, ampak le predlagana s strani kupcev. Ugovor tožene stranke je bil kontradiktoren in je narekoval sodišču podrobnejšo raziskavo dejanskega stanja. Šele po podpisu pogodb sta D. Š. in I. P. začela izdelovati stanovanji. Tudi če bi se štelo, da veljajo vsa pogodbena določila obeh spornih kupoprodajnih pogodb, sta pogodbi razdrti, ker kupca nista plačala kupnine.

Iz tega razloga ni mogoče vzpostaviti zakonske zaveze za toženo, da je dolžna plačati del kupnine tožeči stranki. Pritožba je bila poslana tožeči stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala. Pritožba ni utemeljena. Neutemeljen je pritožbeni očitek obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZPP). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločitve navedlo vse razloge, ki so za odločitev pomembni, ti razlogi so jasni, logični in prepričljivi ter vsekakor omogočajo njen preizkus.

Podana pa tudi ni katera od drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so za odločitev pomembna glede na pravilno upoštevano materialnopravno podlago - določbe 130. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljnjem besedilu SZ). Tožena stranka je postala lastnica stanovanj, ki sta predmet kupoprodajnih pogodb na podlagi 112. člena SZ, z dnem uveljavitve tega zakona, to je 19.10.1991. Dejstvo, da je bila tožena stranka na dan 16.4.1992 v zemljiški knjigi še vedno vpisana kot imetnica pravice uporabe, pravno ni odločilno.

Brez utemeljene podlage je torej pritožbeni očitek, da sta pogodbi nični. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka moglo upoštevati edini ugovor tožene stranke namreč, da kupnine od kupcev ni dobila plačane, glede na dogovor z njima o drugačnem načinu poravnave kupnine. Pritožbeno sodišče povsem soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da terjatev tožeče stranke temelji na SZ in da na obstoj obveznosti tožene stranke nima nobenega vpliva dogovor s kupcema o izpolnitvi njune denarne obveznosti z delom in materialom, vloženim v stanovanjsko hišo.

Sodišče je bilo dolžno upoštevati le konkretne navedbe tožene stranke, s katerimi je ta ugovarjala uveljavljanemu tožbenemu zahtevku in ni imelo nikakršne obveznosti, da ugotavlja, kaj je imela tožena stranka v mislih, ko se je v ugovoru sklicevala na določbo 8. člena pogodbe. Brez dokazne opore je pritožbena trditev, da se tožena stranka ni strinjala, da kupca stanovanj namesto kupnine, ki sta se jo zavezala plačati s pogodbo, uredita hodnik in stopnišče v stanovanjski hiši. Dejstvo, da v času sklenitve pogodbe stanovanji še nista bili dograjeni, ni odločilnega pomena ob okoliščini, da je bila pogodba o prodaji stanovanj sklenjena na podlagi določil SZ, v njej določena kupnina in rok plačila ter ob nespornem dejstvu, da nobena od pogodb doslej ni bila razveljavljena.

Obveznost tožene stranke, da del kupnine za stanovanje odvede tožeči stranki, je nastopila s sklenitvijo pogodbe in iztekom v pogodbi dogovorjenega roka za plačilo. Trditev tožene stranke v pritožbi, da kupca svoje obveznosti nista izpolnila, predstavlja pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati že iz razloga, ker v njeno utemeljitev tožena stranka ni predlagala dokazov (prvi odstavek 352. člena ZPP). Po navedenem se pokaže, da pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče je zato, na podlagi določbe 368. člena ZPP, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP (Ur. l. RS št. 26/99) je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92).