Appeal allowed; first-instance judgment revoked due to unclear application of ZOR repayment order rules.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba pod točko 2 in 3 razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

[JEDRO]

Iz sodbe ne izhaja, ali je upoštevan pravilen vrstni red vračunavanja obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v obravnavani pravdni zadevi izdalo sodbo in sklep. S sklepom je vzelo na znanje delni umik tožbe in je plačilni nalog Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. I Pl 1241/93 z dne 20.12.1993 razveljavilo za glavnico v višini 22.918,00 SIT in je v tem delu postopek ustavilo. S sodbo je taisti nalog vzdržalo v veljavi za glavnico 6.052,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov, ki jih je v izreku sodbe natančno zapisalo, odločilo pa je tudi, da omenjeni plačilni nalog ostane v celoti v veljavi v točki 2 izreka.

Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 39.676,00 SIT v 15 dneh. Dolžni znesek se nanaša na neplačila obratovalnih in drugih stroškov za mesece april, maj, junij, julij in avgust 1993. Proti sodbi se pritožuje toženec in navaja, da bi bilo treba natančno ugotoviti, kaj vse je že plačal. Potreben bi bil strokovni pregled glede na knjigovodski način bremenitve. Po pravni plati tega ni mogoče ugotoviti. Predlaga, da bi se v zunajsodnem postopku ugotovilo dejansko stanje in predmet sporazumno rešil.

Previsoko so odmerjeni pravdni stroški. Predlaga razveljavitev sodbe. Pritožba je utemeljena. Dejansko stanje ni razjasnjeno v takem obsegu, da bi bilo mogoče odločiti o tožbenem zahtevku. Prav tako ni jasno, kakšno materialnopravno podlago je sodišče prve stopnje uporabilo pri odločanju. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženec po vložitvi tožbe opravil določena vplačila, iz sodbe pa ne izhaja, ali so bila vplačila vračunana po vrstnem redu, ki ga je določil dolžnik oziroma po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev (čl. 312/1 in 2 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Ko je namreč tožeča stranka s pripravljalno vlogo (redna št.

8) skrčila zahtevek za plačano glavnico, namreč ni jasno, kaj je z opominskimi stroški. Glede na to, da je iz izpodbijanega sklepa izhaja, da tudi od opominskih stroškov tečejo zamudne obresti od opominov v letu 1993 dalje, je zaenkrat mogoče razumeti, kot da tudi opominski stroški predstavljajo glavnico - torej bi bilo glede na navedbe tožeče stranke upoštevati, da so bili po vrstnem redu plačani tudi opominski stroški kot del glavnice - če pa ni tako, tedaj bi moralo biti iz izpodbijane sodbe razvidno, da določbe čl. 313 ZOR o vračunanju obresti in stroškov niso bile uporabljene v škodo toženca.

Tega torej zaenkrat ni mogoče ugotoviti. Poleg tega gre v že citirani pripravljalni vlogi za neskladje med trditvami in zahtevkom: v točki IV, na listovni št. 12 se trdi, da dolguje toženec opominske stroške v višini enkrat 250,00 SIT in trikrat 650,00 SIT, v zahtevku pa se opominski stroški zahtevajo štirikrat po 650,00 SIT in enkrat 250,00 SIT. V ponovljenem postopku bo torej treba odpraviti zgoraj nakazane pomanjkljivosti, nato pa o stvari ponovno odločiti in sodbo obrazložiti tako, da bo iz nje razvidno, ali so materialnopravne določbe ZOR pravilno upoštevane.

Tako je bilo torej treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti (čl. 370/1 Zakona o pravdnem postopku). Določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 so v tem sklepu uporabljene glede na člen 498 Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999.