Appeal dismissed: Assignee cannot claim rights not held by assignor absent statutory exceptions.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Cesionar ne more prenesti terjatve od cedenta, ki sam ni bil njen upravičenec, ne glede na to, da je ob cesiji terjatev priznal.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da mora tožena stranka tožniku plačati 910.000,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.1.1997 dalje. Tožnika je zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 90.957,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2000 dalje. Zoper to sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožeča stranka in navaja, da z zaslišanja tožene stranke izhaja, da je M. N. Trgovina ... s.p. žena Ma. N.. Glede na določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) bi sodišče moralo priti do zaključka, da sta se Ma.

N. in njegova žena skupno dogovorila za rešitev nastale situacije, kar ob uporabi 52. čl. ZZZDR pomeni, da gre pri M. N. in pri Ma. N. za isto premoženjsko skupnost, torej za enega pogodbenega partnerja, ne glede na ime. Sodišče prve stopnje bi moralo torej uporabiti 52. čl. ZZZDR, ki se nanaša na premoženjska razmerja med zakonci. Ma. N. in njegovo ženo M. N. bi torej morali obravnavati kot en subjekt oziroma kot eno pogodbeno stranko v pogodbi o odstopu terjatve. Pritožba ni utemeljena. Res je, da zakonca s skupnim premoženjem upravljata in razpolagata skupno in sporazumno (1. odst. 52.

čl. ZZZDR). Res je tudi, da spadajo v skupno premoženje zakoncev poleg lastninske pravice tudi druge premoženjske pravice, med njimi zlasti terjatve. Vendar je za nastanek skupnega premoženja bistveno dvoje: prvič, da je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze in drugič, da je bilo pridobljeno z delom (2. odst. 51. čl. ZZZDR). Samo pod temi pogoji bi bila sporna terjatev skupno premoženje Ma. N. in M. N. in kot tako bi jo lahko M. N. (v skladu z 2. odst. 52. čl. ZZZDR) cedirala tožniku. Vendar teh odločilnih pravnih dejstev, ki bi vodila do zaključka, da je sporna terjatev skupno premoženje zakoncev N. (t.j. da je bila pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze) tožnik sploh ni zatrjeval - ne v tožbi niti kasneje (sodišče prve stopnje bi v okviru materialnega procesnega vodstva - 285.

čl. Zakona o pravdnem postopku sicer moralo tožnika vzpodbuditi, da bi navedel vsa, torej tudi ta pravotvorna dejstva, vendar ta kršitev postopka ni taka, da bi moralo pritožbeno sodišče na njo paziti po uradni dolžnosti). Resda je tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnila, da je Ma. N. mož M. N.. Vendar je to še premalo. Obstoj zakonske zveze med Ma. N. in M. N. sam po sebi namreč še ne zadošča za zaključek, da je (bila) sporna terjatev njuno skupno premoženje. Kot že rečeno, bi bila to šele, če bi bila pridobljena z delom v času trajanja njune zakonske zveze.

Česa takega pa ni navedla nobena stranka. To dejstvo poskuša sedaj uveljaviti pritožnik. Vendar pri tem navaja zgolj to, da sta Ma. in M. N. zakonca, ne pa tudi ostalih predpostavk, ki so nujne za zakluček, da je (bila) sporna terjatev njuno skupno premoženje (t.j. da je bila pridobljena z delom v času trajanja njune zakonske zveze). Pa tudi če bi bile pritožbene navedbe materialnopravno popolne, jih zaradi prekluzije ne bi bilo več mogoče upoštevati (1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Ker je torej M.

N. cedirala terjatev Ma. N., je tožena stranka (dolžnik) upravičeno ugovarjala, da ta terjatev ni pripadala njej. V skladu z načelom, da nihče ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam, cesionar pač ne more prejeti terjatve od cedenta, ki sam ni bil njen upravičenec (prim.

1. odst. 440. in 442. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Avstrijsko pravo pozna izjemo od tega pravila. Občni državljanski zakonik (v nadaljevanju ODZ) v 1396. par. določa, da če dolžnik prizna proti dobrovernemu cesionarju terjatev za resnično, se ne more več sklicevati na njen neobstoj. Za enako pravilo se je v našem pravu zavzemal Cigoj. Dolžnik, ki pripozna terjatev, jo je dolžan plačati, razen če ga je cesionar zapeljal v zmoto (Komentar o obligacijskih razmerjih, 2. knjiga stran 1290). Vendar ker pozitivno pravo ne daje nobene opore za tako stališče (ZOR namreč nima določbe, kakršna je v par. 1396 ODZ), velja pač splošno pravilo, da nihče ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam. Če pa je dolžnik ob cesiji priznal dobrovernemu cesionarju terjatev za resnično, ima to lahko za posledico kvečjemu njegovo odškodninsko odgovornost. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).