Appeal dismissed; first instance court correctly found facts and imposed appropriate sentence considering mitigating and aggravating circumstances.

Pritožbi zagovornika obtoženega Š.M. in okrožne državne tožilke se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obtoženega Š.M. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo, ne pa zmotno kot očita zagovornik v pritožbi. Zaključek, kako je prišlo do spolnega odnosa glede na sedeč položaj oškodovanke, je ustrezno obrazložilo. Obtožencu je izreklo pravično kazensko sankcijo in je primerno upoštevalo tako obteževalne kot olajševalne okoliščine.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v .... je z izpodbijano sodbo obtoženega Š. M. spoznalo za krivega, da je storil dve kaznivi dejanji posilstva po členu 180/1 KZ. Za vsako od obeh dejanj mu je določilo kazen po tri leta zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen pet let zapora. V izrečeno kazen je vštelo čas prebit v priporu in v hišnem priporu ter v pridržanju. Izreklo mu je tudi varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov, ki se bo izvrševal v zavodu za prestajanje kazni. Oškodovanko P.Š. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Obtoženca je v celoti oprostilo stroškov kazenskega postopka. Proti navedeni sodbi se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni. Predlagal je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj se izrečena kazen omili. Okrožna državna tožilka pa se je pritožila le zaradi odločbe o kazni in je predlagala ugoditev pritožbi in določitev višjih zapornih kazni za vsako od obeh kaznivih dejanj in izrek višje enotne zaporne kazni. Na zagovornikovo zahtevo je sodišče druge stopnje o seji senata obvestilo obtoženega in zagovornika.

Obtoženec se seje, kljub temu, da je bil o njej pravilno obveščen, ni udeležil, vendar to po 4. odstavku 386. člena ZKP ni bila ovira, da senat ne bi imel seje. Višji državni tožilec NN je predlagal ugoditev pritožbi okrožne državne tožilke in zavrnitev pritožbe zagovornika kot neutemeljene. Pritožbi nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku in po temeljiti dokazni oceni dejansko stanje glede obeh kaznivih dejanj pravilno in popolno ugotovilo. Zaključke je ustrezno in prepričljivo obrazložilo v zvezi z obema kaznivim dejanjema, ki ju je tudi pravilno pravno opredelilo.

Zagovornik v pritožbi navaja, da je nemogoče, da bi pri takšnem položaju, kot je opisan v izreku sodbe pod točko 2, ko naj bi oškodovanka sedela na pokrovu školjke, obtoženec pa se je vsedel nanjo in dosegel na tak način spolni odnos, prišlo do spolnega odnosa. Zato naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno glede kaznivega dejanja na škodo P.Š.. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da je oškodovanka, katere izpovedbo je prvostopenjsko sodišče ocenilo kot prepričljivo in verodostojno, natančno opisala na glavni obravnavi (list.

št. 132), kako je prišlo do omenjenega spolnega odnosa. Sodišče prve stopnje ji je utemeljeno verjelo, da je prišlo tudi do tega načina spolnega odnosa, seveda potem, ko je bil z uporabo obtoženčeve sile "popolnoma strt odpor oškodovanke". Zato zagovornikov pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je obtožencu za obe kaznivi dejanji določilo pravični kazni, ki sta sorazmerni s težo kaznivih dejanj in stopnjo obtoženčeve krivde. Izreklo je tudi primerno enotno kazen. Pri določitvi posameznih kazni, ki sta enaki, je sodišče prve stopnje upoštevalo glede dejanja pod točko 2, ki je bilo storjeno dne 13.6.1998, ko je bil obtoženec še mlajši polnoletnik, veliko intenzivnost sile proti oškodovanki, pa tudi raznovrstnost uporabljene sile.

Primerno je tudi ocenilo razmerje med enim in drugim kaznivim dejanjem. Upoštevalo je še obtoženčevo nekaznovanost in mladost, predvsem pa je poudarilo, da je kot olajševalno okoliščino upoštevalo obtoženčevo zmanjšano sposobnost ocenjevanja lastnih ravnanj in obvladovanja le-teh. Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje primerno upoštevalo, prav tako tudi obteževalne okoliščine, kot so obtoženčeva nekritičnost do dejanj, ponovitev kaznivega dejanja, intenzivnost in dolgotrajnost uporabljene sile in dejstvo, da je obtoženec pod pretvezo zvabil obe oškodovanki na kraj dejanja.

Zato je zagovornikova pritožba, ki očita sodišču prve stopnje, da je upoštevalo le eno olajševalno okoliščino, neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje, kot že navedeno navedlo še druge okoliščine, ki so vplivale na odmero kazni. Glede obtoženčevega "obžalovanja" pa se je prepričljivo opredelilo, da mu ni moč pripisovati globjega in večjega pomena, ker ni opazilo pri obtožencu nobene nekritičnosti in "resnega obžalovanja" (str. 9 sodbe). Pravilno je ocenilo tudi oprostitev ravnanja s strani oškodovanke M.P., ki je prijateljica obtoženčeve sestre.

Sodišče je primerno ocenilo tudi težo posledic, ki sta jih utrpeli oškodovanki. Pri tem je upoštevalo še zlasti vse posledice, ki jih je doživela oškodovana P.Š.. Zagovornikova pritožbena navedba, da ni šlo za "kakšne posebej hude poškodbe", je zato prav tako neutemeljena. Tudi resnost groženj je bila ob uporabi sile, kot je opisana v izreku sodbe, taka, da je bil odpor obeh oškodovank strt. Zato ocenjevanje grožnje v zvezi z nedolžnostjo M.P. brez upoštevanja ostalih groženj in brez upoštevanja uporabljene sile ni utemeljeno, saj je obtoženčevo ravnanje v celoti doseglo njegov zaželjeni učinek.

Prav tako kot zagovornikova pritožba je neutemeljena tudi pritožba okrožne državne tožilke. Sodišče prve stopnje je, kot že navedeno, primerno upoštevalo vse obteževalne okoliščine, ki jih navaja državna tožilka v pritožbi. Oceno obteževalnih okoliščin je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo in tako oceno pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje je torej dovolj upoštevalo to, da sta bili obe oškodovanki na kraj dejanja izvabljeni pod pretvezo, upoštevalo je intenzivnost in trajanje uporabljanja sile, prav tako tudi nekritižnost obtoženca do kaznivih dejanj, pa tudi posledice, ki sta jih utrpeli oškodovanki, zlasti P.Š..

Sodišče druge stopnje je po uradni dolžnosti pazilo tudi na kršitve materialnega ali procesnega zakona po 1. odstavku 383. člena ZKP. Ker ni našlo nobenih kršitev, navedenih v omenjenem zakonitem določilu, je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. S plačilom stroškov pritožbenega postopka bi bilo namreč ogroženo preživljanje obtoženca.