Appeal dismissed; creditor's claim against debtor's unexplained objection to enforcement is rejected.
Legislator summary
AI generatedThe High Court in Ljubljana dismissed the creditor's appeal and upheld the lower court's decision to suspend enforcement proceedings. The debtor raised an objection claiming the debt was extinguished due to a separate lawsuit, but failed to provide a reasoned argument under the Enforcement Act. The court ruled that a mere dispute or unrelated lawsuit does not constitute a valid objection to enforcement, requiring the debtor to substantiate their claim with a reasoned statement. Consequently, the appeal was rejected, and the case was returned to the lower court for resolution in the substantive legal proceedings.
Legislator headnote
AI generatedZakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), 2. odst. 53. člen; 5. odst. 62. člen; 365. člen, 366. člen ZPP: A debtor's objection to enforcement based on a pending or unrelated lawsuit is inadmissible unless the objection is reasoned and substantiated, as a mere dispute does not extinguish the debt for enforcement purposes.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. Zahteva upnika za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.
[JEDRO]
V ugovoru je navedel, da do upnika nima nobenih obveznosti. Na podlagi pogodbe št. 303/94 mu je bil dne 21.8.1995 izstavljen račun, ki ga je dne 20.10.1995 plačal v višini 1.551.984,00 SIT, preostanek pa je zadržal, ker je na delo upnika prejel več reklamacij. Upnik je kršil pogodbo št. 303/94, zato je zoper njega vložil tožbo. Dolžnik je torej navedel razloge, zaradi katerih nasprotuje izvršbi, torej zaradi prenehanja terjatve. V dokaz svojih trditev pa je predložil tožbo z dne 1.7.1998 (priloga B3).
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, opr.št. Ig 2000/00054 z dne 24.2.2000 v delu, v katerem je dovoljena izvršba. Odločilo je, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku. Zoper ta sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navedel je, da iz navedb dolžnika v ugovoru ne izhaja, da bi dolžnik podal obrazložen ugovor v smislu 2. odst. 53. člena ZIZ. Dolžnik le pavšalno navaja, da upniku ni nič dolžan, hkrati pa priznava, da je del zneska zardžal. Svojemu ugovoru ni predložil ničesar, razen tožbo, ki se nanaša na pravni posel, na podlagi katerega je upnik dolžniku izstavil račun.
Dejstvo, da med strankama teče določen spor, pa še ne pomeni, da so s tem podani razlogi, zaradi katerih bi dolžnik lahko uspešno ugovarjal zoper predmetni izvršilni postopek. V danem primeru gre za nesporno terajtev, ki jo priznava tudi dolžnik sam, v citirani pravdi pa dolžnik uveljavlja zoper upnika zahtevke, ki so povsem neutemeljeni, predvsem pa z ničemer dokazani in s tem v celoti sporni. Že iz tega razloga upnik nasprotuje predlogu dolžnika, da se oba zahtevka združita v enem postopku, saj si terjatvi tudi po svoji pravni vsebini in teži nista enakovredni ter ju niti ne bi bilo mogoče pobotavati.
Priglasil je pritožbene stroške. Pritožba ni utemeljena. Dolžnik je sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine (postopek je tekel po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) ugovarjal obrazloženo, kot to določa 5. odst. 62. člena ZIZ v zvezi z 2. odst. 53. člena ZIZ. V ugovoru je navedel, da do upnika nima nobenih obveznsoti. Na podlagi pogodbe št. 303/94 mu je bil dne 21.8.1995 izstavljen račun, ki ga je dne 20.10.1995 plačal v višini 1.551.984,00 SIT, preostanek pa je zadržal, ker je na delo upnika prejel več reklamacij.
Upnik je kršil pogodbo št. 303/94, zato je zoper njega vložil tožbo. Dolžnik je torej navedel razloge, zaradi katerih nasprotuje izvršbi, torej zaradi prenehanja terjatve. V dokaz svojih trditev pa je predložil tožbo z dne 1.7.1998 (priloga B 3). Po oceni sodišča druge stopnje so bili tako podani vsi pogoji za obrazložen ugovor in izdajo izodbijanega sklepa ter reševanje zadeve v pravdnem postopku. Pravilna in zakonita odločitev sodišča prve stopnje v tej fazi postopka pomeni le to, da bo zadeva v nadaljevnaju odstopljena pravdnemu sodišču, ki bo moralo ugotoviti dejansko stanje in odločiti o utemeljenosti upnikovega zahtevka.
Tako bodo pritožnikove trditve, ki se nanašajo na utemejlenosti njegovega zahtevka oziroma neutemeljenosti dolžnikovega ugovora, pomembne šele v pravdnem postopku. Neutemeljeno pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena, v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Izrek o upnikovih pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker upnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške.