Appeal dismissed; failure to receive notice of hearing postponement does not justify delaying the trial date.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pooblaščenec, ki ne prejme sporočila sodišča o preložitvi naroka, mora sklepati, da narok ni preložen in se ne zanašati, da bo (vendarle) preložen.

[OBRAZLOŽITEV]

Na podlagi določbe 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi uporabilo določbe ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka (za plačilo 659.443,00 SIT z zamudnimi obrestmi) in v 3. točki izreka (za plačilo 17.107,00 SIT izvršilnih stroškov). Sklenilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v višini 34.710,00 SIT.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po določbi 1. odst. 353. člena ZPP. Navedla je, da so obstajali opravičeni razlogi, zaradi katerih bi moralo sodišče v skladu s 116. členom ZPP preložiti narok za glavno obravnavo, saj je pooblaščenec tožene stranke izkazal obstoj "drugih upravičenih razlogov" s predložitvijo vabila Okrožnega sodišča v Kranju. Sodišče je ravnalo napačno, ko je kar odločilo, ne da bi pooblaščenca obvestilo, da njegovi prošnji ne bo ugodilo. S tem je bila toženi stranki odvzeta pravica do obrambe oziroma sodnega varstva.

Ker sodišče ni zaslišalo ne toženca ne tožnika, ni moglo popolnoma ugotoviti dejanskega stanja. Vsi računi se ne nanašajo na toženca, poleg tega pa je o tožbenem zahtevku Okrožno sodiščev Ljubljani že odločilo v zadevi pod opr. št. VIII Pg .... Pritožnica je predlagala, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Prvostopno sodišče je ravnalo pravilno, ko je opravilo narok za glavno obravnavo navkljub prošnji pooblaščenca tožene stranke za preložitev naroka.

Ker je toženec prejel vabilo dne 30.12.1998, narok pa je bil razpisan za dne 14.1.1999, je imel vsekakor dovolj časa, da si zagotovi pooblaščenca, ki bi imel čas, da se udeleži naroka. Tudi ne drži, da bi moralo sodišče še pred narokom sporočiti pooblaščencu, ali je ugodilo njegovi prošnji. Pooblaščenec, ki ne prejme sporočila sodišča o preložitvi naroka, mora sklepati, da narok ni preložen in se ne zanašati, da bo (vendarle) preložen. Pritožnica tudi nima prav, ko uveljavlja, da je bilo o tožbenem zahtevku že odločeno in da gre torej za "res iudicata." Pritožbeno sodišče je vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr.

št. VIII Pg .... Iz njega je ravidno, da je v njem tožnik sicer res vtoževal zoper toženca isto terjatev kot v predmetni zadevi, vendar pa je bila tožba umaknjena. O tožbenem zahtevku torej še ni bilo pravnomočno odločeno, tožnik pa je lahko vložil novo tožbo zoper istega toženca (3. odst. 193. člena ZPP). Tožbeni zahtevek temelji na treh računih, ki jih je tožnik izdal prav toženi stranki. Zato ne drži trditev pritožnice, da se vsi računi ne nanašajo na toženo stranko. Poleg tega je se tožena stranka branila s tem, da naj bi vtoževana terjatev prenehala s kompenzacijo.

S tem je vtoževano terjatev implicitno priznala. Prav tako ni sprejemljiv ugovor pasivne legitimacije, pri katerem pritožnica vstraja tudi v pritožbi, a ga podrobneje ne pojasnjuje. Tožena stranka je v zvezi s tem v ugovoru navedla, da naj bi bila terjatev uveljavljana zoper pravno osebo. Naziv tožene stranke je v predlogu za izvršbo, računih in prvostopni sodbi dovolj jasno označen. Toženec je S.T., ki je bil očitno imetnik obratovalnice oziroma je opravljal gospodarsko dejavnost kot registriran poklic (489.a člen ZPP). Pritožnica še uveljavlja, da je prvostopno sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni zaslišalo pravdnih strank.

Ker pri tem ne pove, kaj bi lahko pravdni stranki izpovedali in v čem bi bilo lahko zaradi izvedbe tega subsidiarnega dokaza (2. odst. 264. člena ZPP) dejansko stanje drugače ugotovljeno, tudi s tem pritožbenim razlogom ne more uspeti. Ker se je izkazalo, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (368. člena ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje sklenilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166.

člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).