Appeal against interest calculation dismissed; separate claims treated as distinct for pobotanje purposes.

Revizija proti pravnomočni odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti od zneska 21.832,75 EUR (prej 5.232.000 SIT) se zavrže, v preostalem pa zavrne.

[JEDRO]

Kadar se z revizijo izpodbija samo odločitev o obrestih kot postranski terjatvi, je treba šteti, da je vrednost spornega predmeta enaka nič, zato toženkina revizija v tem delu ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 377. člena v zvezi drugim odstavkom 374. člena ZPP zavrglo.

Glede zatrjevanj, da sta nižji sodišči nepravilno ločevali odločitvi po tožbi in nasprotni tožbi, saj gre za en življenjski dogodek, pa revizijsko sodišče pojasnjuje, da gre za dve samostojni dajatveni tožbi glede terjatev, ki bi se sicer lahko pobotali. Ali bo do pobotanja dejansko prišlo, pa je odvisno od ravnanja strank po koncu pravdnega postopka. Nižji sodišči bi namreč ravnali napačno, če bi zavrnili zahtevek do višine pobotanja ter tožbi ugodili le za preostanek terjatve.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 13.970.835 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15.3.2001 dalje, višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo. Delno je ugodilo toženkinemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, in sicer je tožniku naložilo, da mora toženki plačati znesek 5.232.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.1999 dalje. Odločilo je tudi o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožnik dolžan toženki od prisojenega zneska 5.232.000 SIT plačati zakonske zamudne obresti od 20.5.2004 dalje do plačila ter višji obrestni zahtevek zavrnilo. V preostalem delu je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Navaja, da sta se nižji sodišči ukvarjali zgolj z obogatitvijo toženke na račun tožnika, o tem, za koliko pa je bil tožnik zares prikrajšan, pa ni ugotovitev. Tožnik namreč ne more biti prikrajšan za ves znesek 13.970.835 SIT, če je bilo hkrati delno ugodeno tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi. Zneska 5.232.000 SIT toženka tako ni zadržala neupravičeno. Ker gre za en življenjski dogodek, ločevanje odločitev po tožbi in nasprotni tožbi ni bilo pravilno. Sodišče druge stopnje je napačno odločilo tudi o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.232.000 SIT. Uporaba petega odstavka 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR) namreč v konkretnem primeru ne pride v poštev, ampak je treba zahtevek za povrnitev stroškov preživljanja toženca opreti na določilo 214. člena ZOR. Napačna je odločitev nižjih sodišč tudi glede odškodninskega zahtevka. Ključni vzrok za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju je bil tožnikova prodaja solastniškega deleža konkretne nepremičnine, nižji sodišči pa tudi nista raziskovali, zakaj je toženka tožnika vrgla na cesto.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (prvi odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP).

Revizija delno ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije:

Toženka je z nasprotno tožbo zahtevala povrnitev stroškov, ki jih je imela s preživljanjem tožnika, in sicer v znesku 2.150.000 SIT, ter povrnitev škode v višini 16.607.365 SIT, ki jo je utrpela, ker je tožnik samovoljno razdrl pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Plačilo zneska 18.757.265 SIT je tako uveljavljala na dveh različnih pravnih in dejanskih podlagah (neupravičena obogatitev in odškodnina). Glede odločitve o stroških preživljanja revidentka izpodbija le začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Kadar se z revizijo izpodbija samo odločitev o obrestih kot postranski terjatvi, je treba šteti, da je vrednost spornega predmeta enaka nič,(1) zato toženkina revizija v tem delu ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 377. člena v zvezi drugim odstavkom 374. člena ZPP zavrglo. Po drugem odstavku 367. člena ZPP smejo namreč stranke vložiti revizijo samo v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,96 EUR (prej 1.000.000 SIT).

O neutemeljenem delu revizije:

Posebna pojavna oblika protipravnosti, ki je predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti se kaže v pravnem dejstvu kršitve pogodbene obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je pogodbena stranka s pogodbo zavezala opraviti. Toženka je uveljavljala povrnitev škode, ker naj bi tožnik izročeno nepremičnino prodal in s tem samovoljno razdrl pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je med pravdnima strankam prišlo do sporazumne razveze omenjene pogodbe, ter da se je toženka strinjala s prodajo nepremičnine, zato je tudi pravilen materialnopravni zaključek nižjih sodišč, da tožnik v konkretnem primeru ni odškodninsko odgovoren.

Pritrditi je revidentki, da mora stranka za uspešno uveljavljanje zahtevka iz neupravičene pridobitve dokazati, da je prišlo do neutemeljenega premika premoženja, zaradi katerega je sama prikrajšana, druga stranka pa je obogatena. Revizijske navedbe, da tožnikovo prikrajšanje ni bilo ugotovljeno, niso utemeljene. Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da je bila toženka na račun tožnika obogatena za znesek 13.970.835 SIT, kar implicira ugotovitev, da je bil tožnik za enak znesek prikrajšan. Glede zatrjevanj, da sta nižji sodišči nepravilno ločevali odločitvi po tožbi in nasprotni tožbi, saj gre za en življenjski dogodek, pa revizijsko sodišče pojasnjuje, da gre za dve samostojni dajatveni tožbi glede terjatev, ki bi se sicer lahko pobotali. Ali bo do pobotanja dejansko prišlo, pa je odvisno od ravnanja strank po koncu pravdnega postopka. Nižji sodišči bi namreč ravnali napačno, če bi zavrnili zahtevek do višine pobotanja ter tožbi ugodili le za preostanek terjatve.(2) Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

---.---

Op. št. (1): Galič, A., v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV, Ljubljana 2006, str. 175. Op. št. (2): Galič, A., v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV, Ljubljana 2006, str. 175.