Appeal dismissed; debt remains due until assignee payment, not merely upon assignment agreement.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje (2. točka izreka) potrdi. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Dolžnik ni prost svoje obveznosti že samo zaradi sklenitve dogovora o asignaciji, ampak bi bil prost šele po nakazančevi izpolnitvi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je odločilo: "1. Sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani opr. št. III Pg ... z dne ... se v 1. točki izreka razveljavi za 318.716,50 SIT.

2. Ta sklep o izvršbi ostane v 1. točki izreka v veljavi za 12.600.744,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.1.1994 do plačila, za zakonite zamudne obresti od zneska 318.716,50 SIT od 24.1.1994 do 2.6.1994 in v 3. točki izreka za 258.389,20 SIT izvršilnih stroškov." Zoper sodbo (2. točka izreka) se je tožena stranka pravočasno pritožila. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno ocenilo določbo 2. člena Pogodbe o dolgoročnem kreditu, zaradi česar je nepravilno zaključilo, da iz navedene pogodbe izhaja vtoževana obveznost za toženo stranko.

Iz te določbe namreč izhaja, da sta se stranki dejansko dogovorili, da bo tožena stranka odplačala kredit s cesijo, ne pa z asignacijo (kot je napačno tolmačilo sodišče prve stopnje). Da je šlo dejansko za dogovor o plačilu s cesijo, izhaja tudi iz vsebine asignacijske pogodbe; prav tako pa na to kaže poroštvena izjava v asignacijski pogodbi, s katero P. 92 jamči za P. d.o.o., pri čemer je slednji v njej označen kot dolžnik. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da ni logično, da je tožeča stranka s kreditno pogodbo zahtevala zavarovanje le za obresti, ne pa tudi za glavnico, kot to izhaja iz 5.

člena pogodbe. Iz tega je mogoče sklepati, da je tožeča stranka že ob sklenitvi pogodbe štela glavnico in redne obresti za plačane. Tožena stranka šteje, da ni dolžnica po kreditni pogodbi, na kateri temelji tožbeni zahtevek; dolgovani znesek je tožeča stranka upravičena terjati od P. d.d. oz. njegovega poroka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena, in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede navedb, ki sta jih pravdni stranki podali v postopku na prvi stopnji, in v tem postopku izvedene dokaze. Dejstvo je, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 10/92 dne 1.12.1992 (A5). Na podlagi te pogodbe je tožena stranka kot kreditojemalec prejela od pravne prednice tožeče stranke kot kreditodajalca kredit v višini 9.222.359,70 SIT. S tožbo tožeča stranka zahteva od tožene stranke vračilo kredita, torej glavnico in obresti.

Tožena stranka je trdila, da je obveznost vračila kredita prenehala že s samo sklenitvijo Pogodbe o dolgoročnem kreditu, saj je hkrati s sklenitvijo kreditne pogodbe tožeči stranki s cesijo odstopila terjatve do svojih dolžnikov v višini prejetega kredita. To naj bi izhajalo iz vsebine 2. člena Pogodbe o dolgoročnem kreditu, kakor tudi iz predloženega Dogovora o asignaciji (A37). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni izkazala, da je njena obveznost vrniti kredit prenehala.

Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se pravdni stranki s Pogodbo o dolgoročnem kreditu (2. člen) in Dogovorom o asignaciji z dne 18.11.1992 (A37) nista dogovorili, da bo tožena stranka kredit odplačala z odstopom svojih terjatev (do P. Ljubljana) tožeči stranki v smislu določb 436. člena ZOR. Ocenilo je, da sta se stranki dogovorili le, da bo tožena stranka pooblastila svojega dolžnika P. Ljubljana, da na njen račun tožeči stranki odplača kredit, kar materialnopravno predstavlja asignacijo po določbi 1020. člena ZOR.

Razloge za takšno oceno je podalo v jasni in prepričljivi obrazložitvi izpodbijane sodbe. S temi razlogi pritožbeno sodišče soglaša. Tako tožena stranka s pritožbenimi navedbami te ocene ni uspela izpodbiti, saj je le ponovila že v postopku na prvi stopnji uveljavljana stališča, na katera je odgovorilo sodišče prve stopnje z prepričljivimi razlogi. Na pravilnost te ocene v ničemer ne vplivajo določbe Pogodbe o dolgoročnem kreditu, ki se nanašajo na "zavarovanje rednega odplačila razlike obresti" (5. člen). Zato so pritožbene navedbe v to smer neupoštevne.

Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da P. Ljubljana nakazila ni izpolnil in ni tožeči stranki po pooblastilu tožene stranke (iz Dogovora o asignaciji) ničesar plačal. Zato je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je naložilo toženi stranki plačati vtoževani znesek, saj le-ta ni prosta obveznosti vrniti kredit po Pogodbi o dolgoročnem kreditu že samo zaradi sklenitve Dogovora o asignaciji, ampak bi bila prosta šele po nakazančevi izpolnitvi (1. odst. 1026. člena ZOR). Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354.

člena ZPP/77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP/77). Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP/77). Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo le ponovila že v postopku na prvi stopnji uveljavljane trditve, zaradi česar ji pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov v zvezi z njim (155. člen v zvezi s 1. odst. 166. členom ZPP/77).