Appeal partially allowed: mutual set-off requires explicit agreement; unilateral demand without counter-signature insufficient to extinguish debt.

Pritožbi se delno ugodi in se prvostopna sodba v izpodbijanem delu (za plačilo 259.029,50 SIT s pripadki in glede nadaljnjih pravdnih stroškov) spremeni tako, da se v prvem odstavku izreka tožbeni zahtevek zavrne za 123.331,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.10.1996 dalje do plačila in za 89.006,15 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.11.1996 dalje do plačila, v tretjem odstavku pa tako, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. V preostalem izpodbijanem delu (za znesek 46.692,35 SIT s pripadki) se pritožba zavrne in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi. Tožeča stranka je dolžna v osmih dneh povrniti toženi stranki del stroškov pritožbenega postopka v znesku 54.366,00 SIT.

[JEDRO]

Pobot nastane, ko ena stranka drugi izjavi, da pobotava svojo vzajemno terjatev. Enostranski predlog tožene stranke, na kateri manjka podpis tožeče stranke, ni zadostna osnova za zaključek, da nasprotna terjatev tožene stranke ne obstoji. V zvezi s to kompenzacijo je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 11.5.1998 pod točko VI. navedla le, da je ni sprovedla (ne pa, da nasprotna terjatev tožene stranke ne obstoji).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Sevnici, opr. št. ... z dne ... v 1. točki in sicer za znesek 759.029,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 123.331,00 SIT od 10.10.1996 dalje, od zneska 421.972,50 SIT od 17.11.1996 dalje, od zneska 179.389,00 SIT od 14.11.1996 dalje in od zneska 34.337,00 SIT od 27.11.1996 dalje (prvi odstavek izreka). V preostalem delu (očitno glede glavnice 635.470,80 SIT s pripadki in izvršilnimi stroški) pa ga je zaradi umika tožbe razveljavilo in v tem delu postopek končalo (drugi odstavek izreka).

Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi nadaljnje pravdne stroške tožeče stranke (tretji odstavek izreka). Proti sodbi je tožena stranka vložila delno pritožbo in sicer glede plačila zneska 259.029,50 SIT in nadaljnjih pravdnih stroškov. Navaja, da prvostopno sodišče ni upoštevalo kompenzacije v višini 138.436,50 SIT. Predlog za kompenzacijo je tožena stranka dne 28.9.1996 poslala tožeči stranki in tako pokrila račun št. 29600817. (Po tem računu je tožeča stranka terjala plačilo 492.416,50 SIT, z izpodbijano sodbo pa ji je bilo priznano 123.331,00 SIT s pripadki.) Tožeča stranka kompenzacije ni podpisala, zato jo je tožena stranka sprovedla sama.

Ker prvostopno sodišče tega ni upoštevalo, bo tožnik neupravičeno obogaten, saj bo zaradi predmetne sodbe toženec še enkrat moral plačati ta račun. Pritožnik tudi navaja, da je poziciji št. 001 in 002 iz računa št. 29600817 pravilno reklamiral in prvostopnemu sodišču predložil dokazila o pošiljanju svoje izjave, prav tako pa je tudi cenik tožnika dovolj precizen, da se je nestrinjanje toženca z delno previsokim računom utemeljeno opravičilo. Nadalje navaja, da je s plačilom 500.000,00 SIT dne 18.1.1997 upoštevajoč načelo vrstnega reda po zapadlosti računov zaprl računa št. 00956 in 00986, ne pa 00985, kot je to knjižil tožnik, saj je slednji kasnejše izdaje.

Pritožnik tako meni, da je uspel glede dosoje pravdnih stroškov do višine 54,43% obsega tožbenega zahtevka in da bi bilo ob tem potrebno po višini 45,75% toženčevih stroškov pobotati s tožnikovimi. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba je delno utemeljena. Na podlagi 1. odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99) je pritožbeno sodišče nadaljevalo postopek po določilih ZPP/77. Dobavnica, priložena k računu št. 817 (A1) ne dokazuje, da je tožena stranka blago prejela, saj te dobavnice ni podpisala. Ker pa izrecno zanika prejem blaga po pozicijah št. 001 in 002, saj je račun delno reklamirala (B3), pritožba utemeljeno opozarja na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, na podlagi katerega tožena stranka dolguje tožeči stranki po računu št. 817 623.331,00 SIT.

Glede na povedano pritožbeno sodišče zaključuje, da ji na račun (ne)dobavljenega blaga po pozicijah št. 001 in 002 dolguje za 73.900,65 SIT manj. Prvostopno sodišče tudi ni ravnalo pravilno, ker kompenzacije za znesek 138.436,50 SIT ni upoštevalo, češ da je (kompenzacije) tožeča stranka ni podpisala. Po določilu 1. odst. 337. čl. Zakon o obligacijskih razmerjih pobot nastane, ko ena stranka drugi izjavi, da pobotava svojo vzajemno terjatev. Ker tožeča stranka ne zanika obstoja nasprotnega zahtevka tožene stranke, je njen ugovor, da kompenzacija ni bila izvedena, neutemeljen.

Enostranski predlog tožene stranke (priloga B8), na kateri manjka podpis tožeče stranke, zato ni zadostna osnova za zaključek, da nasprotna terjatev tožene stranke ne obstoji. V zvezi s to kompenzacijo je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 11.5.1998 pod točko VI. navedla le, da je ni sprovedla (ne pa, da nasprotna terjatev tožene stranke ne obstoji). Po določilu 2. točke 373. čl. ZPP sodišče druge stopnje spremeni prvostopno sodbo, če sodišče prve stopnje zmotno presodi listine, njegova odločitev pa se opira zgolj na te dokaze.

Ker je bilo v predmetni zadevi to storjeno, je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 212.337,15 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo. Od tega zneska se 123.331,00 SIT nanaša na račun št. 817 (tožeča stranka ni pojasnila, na podlagi katerih plačil ga je od 492.416,50 SIT znižala na 123.331,00 SIT), preostanek (89.006,15 SIT) pa na (drugi najstarejši) račun s številko 956, na podlagi katerega je prvostopno sodišče naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 179.389,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.11.1996 dalje.

Tako ji na podlagi tega računa sedaj dolguje še 90.382,85 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.11.1996 dalje. Pritožbeno sodišče pa ni moglo slediti pritožbenim navedbam, da je toženec s plačilom 500.000,00 SIT dne 18.3.1997 zaprl računa št. 00956 in 00986, ne pa 00985, kot je to knjižil tožnik. Iz kopije virmana z dne 18.3.1997 (priloga B7) namreč izhaja, da kot namen nakazila ni navedeno plačilo računa 00956 in 00986, pač pa so navedene druge številke. Zato je sodba prvostopnega sodišča v tem delu pravilna. Od zahtevanih 1,394.500,30 SIT je po delnem umiku tožbe in delni zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeča stranka uspela z zneskom 546.692.35 SIT.

Po primerjavi stroškovnikov vsake od pravdnih strank je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta imeli, upoštevajoč vsakokratni uspeh tekom pravde, približno enake pravdne stroške. Zato je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Ta odločitev temelji na določilu 2. odst. 154. čl. ZPP, po katerem lahko sodišče takrat, kadar stranka deloma zmaga v pravdi, glede na dosežen uspeh odloči, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške. Od 82% uspeha s pritožbo pa je pritožbeno sodišče toženi stranki, upoštevajoč določilo 1. odst. 166.

čl., v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP, toženi stranki priznalo 54.366,00 SIT pravdnih stroškov (pri čemer 100% stroški znašajo 66.300,00 SIT, od tega pa 24.300,00 SIT odpade na nagrado za zastopanje, 42.000,00 SIT pa na takso za sodbo).