Appeal allowed; lower court dismissed appeal due to procedural defect and unclear reasoning.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep (1., 2., in 4. točka izreka) razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Plačilni nalog ki je glasil na subjekt, ki ni ne fizično ne pravno oseba (prodajalna). Tožeča stranka je to pomanjkljivost odpravila šele tekom pravde, ko je je kot toženca označila podjetnika, ki je na prvem naroku podal vsebinsko enake trditve kot oseba, ki je vložila ugovor za prodajalno. Zato je šteti, da je podjetnik odobril pravdna dejanja vložnika ugovora.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor, ki ga je vložila Z.V. (1. točka izreka) in odločilo, da ostane plačilni nalog Temeljnega sodišča v Ljubljani opr. št. ... z dne ..., ki je bil izdan proti posredniški prodajalni X Ljubljana, v veljavi (2. tč. izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (3. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške (4. točka izreka). Tožeča stranka pritožbe ni vložila. Zoper sklep pa se je pritožila Z.V.. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da izpodbija 1., 2. in 4. točko izreka izpodbijanega sklepa.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ker odgovora na pritožbo ni vložila. Pritožba je utemeljena. Pri preizkusu izpodbijanega sklepa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje namreč ugotavlja, da izrek sklepa nasprotuje razlogom sklepa oziroma razlogi niso jasni in so med seboj v nasprotju. Iz izpodbijanega sklepa namreč ni mogoče ugotoviti, zakaj je zavržen ugovor, vložen zoper plačilni nalog.

V izreku (1. točka) je sodišče zapisalo, da se zavrže ugovor, ki ga je vložila Z.V.. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je zapisalo, da Z.V. ugovora ni vložila in da je ugovor zavržen, ker vlagatelj ugovora ni stranka v postopku. Sodišče je v izreku ugotovilo, da je vlagatelj Z.V., v obrazložitvi pa ni navedlo, kdo je vlagatelj. Glede na vsebino uvoda sklepa je stranka v postopku Z.V. s.p. kot lastnica ekskluzivne prodajalne B. Ljubljana. Ker je sodišče v izreku ugotovilo, da je ugovor vložila Z.V., potem ni jasno zakaj je njen ugovor zavrglo, saj iz uvoda sklepa razvidno, da je tudi stranka tega postopka.

Iz navedenega izhaja, da je izrek izpodbijanega sklepa (1. točka) v nasprotju tako z obrazložitvijo kot z uvodom izpodbijanega sklepa, razlogi pa so tudi nejasni kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP in je bilo že zato treba sklep razveljaviti in zadevo v izpodbijanem delu (1. točka posledično tudi 2. točka in 3. točka izreka) vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo najprej ugotoviti, komu je bil vročen plačilni nalog. Upoštevati bo namreč moralo, da je ob vložitvi mandatne tožbe tožeča stranka kot toženo stranko označila prodajalno (ki ni ne fizična ne pravna oseba) torej osebo, ki ni sposobna biti stranka v postopku (1. odst. 77.

čl. ZPP) in da je to pomanjkljivost v označbi tožene stranke tožeča stranka popravila šele naknadno, to je šele 2.11.1998, ko je navedla kot toženo stranko fizično osebo Z.V. s.p. Šele s tem je bila tožba pravzaprav sposobna za obravnavanje. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je Z.D. upirala tožbenemu zahtevku na naroku dne 3.6.1999 iz enakih razlogov kot so bili navedeni v ugovoru zoper plačilni nalog, ki ga ni podpisala sama (nihče pa je ni vprašal, ali je odobrila pravdna dejanja podpisnika ugovora). Z ravnanjem na naroku je Z.V. vsekakor odobrila pravdna dejanja osebe, ki je podpisala ugovor zoper plačilni nalog, ki je bil takrat še izdan zoper neobstoječ subjekt.

Zato bo sodišče moralo v nadaljevanju o tožbenem zahtevku odločiti po vsebini.