Appeal court quashes first-instance judgment for issuing review decision without identifying specific harm under ZLPP. Appeal court quashes first-instance judgment for issuing review decision without identifying specific harm under ZLPP.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: "Odločba Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnica Ljubljana št. ... z dne ... se odpravi. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 307.612,00 SIT pravdnih stroškov in 1,467.750,00 SIT pritožbenih stroškov, v osmih dneh."

[JEDRO]

Če odločbo po 48. b oz. 48. c členu ZLPP lahko izda revizijski organ le, če ugotovi, katerega izmed oškodovan 48. a členu ZLPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da se odpravi odločba Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, naziranje in informiranje, Podružnica Ljubljana, št. ... z dne .... Tožeči stranki je naložilo v plačilo 1,621.693,00 SIT oprema v cenilnem elaboratu ni bila zajeta in ni bila del stvarnega vložka. Zato je z izpodbijano odločbo naložila, da tožeča stranka za ugotovljeno razliko poveča vrednost nepremičnin in da za vrednost premičnin, prevzetih od T.M. p.o. vzpostavi poslovni sklad.

Nadalje je v revizijskem postopku ugotovila, da je tožeča stranka v letu 1991 odkupila od T.M. p.o. lastne delnice v vrednosti 126,160.099,30 SIT in v letu 1992 za znesek 14,438.513,30 SIT in zanje družbenemu podjetju nakazala denarna sredstva. Pri tem je tožena stranka ugotovila, da je tožeča stranka odkup lastnih delnic knjižila v svojih knjigah v nasprotju z določili 6. člena Zakona o računovodstvu kot znižanje aktive in kot znižanje delniškega kapitala in je zato nepravilno in nezakonito izkazala stanje in gibanje srestev ter obveznosti do njihovih virov (glej točko II.1.3.2. revizijskega poročila).

Zato je naložila tožeči stranki ukrep povečanja dolgoročnih poslovnih naložb in temu ustrezne spremembe na pasivni strani bilance. V zvezi z naloženimi ukrepi pravilno izkazanega stvarnega vložka T.M. p.o. in s tem povezane vzpostavitve poslovnega sklada pri tožeči stranki je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaključilo, da tožeča stranka v tej pravdi ni uspela dokazati, da je bila tudi oprema ustanovni vložek v tožečo stranko in se je glede tega oprlo na določila pogodbe o ustanovitvi tožeče stranke (priloga A12). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka v zvezi s tem utemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da premična oprema ni bila del stvarnega vložka v tožečo stranko in da je zmotno interpretiralo določila pogodbe o ustanovitvi tožnika.

Po točki 5.4.1. te pogodbe je cenitev prostorov, to je cenilni elaborat mag. P., sestavni del pogodbe kot priloga 2 k pogodbi. Navedeno določilo kaže, da je predmet pogodbe (stvarni vložek) bil natančno opredeljen s cenilnim elaboratom in so torej bile stvarni vložek stvari, ki so bile predmet cenitve. Da je cenilec v cenilnem elaboratu poleg nepremičnin ocenil tudi premično opremo, pa je ugotovilo v izpodbijani sodbi tudi sodišče prve stopnje. V njej je namreč zapisalo, da vrednost nepremičnin ni ustrezala ocenjeni vrednosti, saj je izvedenec P. pri cenitvi nepremičnin s faktorjem K6 upošteval tudi vrednost opreme.

Ta zaključek je temeljilo na izpovedi sodnega cenilca, da je pri cenitvi poslovnih prostorov s korekcijskim faktorjem K6 upošteval tudi vrednost opreme. Tak zaključek sodišča prve stopnje je pravilen, saj tako iz prilog k cenilnemu elaboratu kot tudi iz izpovedi in mnenja cenilca izhaja, da je cenilec v faktorju K6 v cenitev vključil tudi vrednost opreme. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je cenilni elaborat vseboval tudi premično opremo, zmotno pa je v zvezi s tem interpetiralo določila ustanovne pogodbe, ko je zaključilo, da oprema ni bila del stvarnega vložka.

Pri tem za odločitev v tej zadevi ni pomembno, na kakšen način je izvedenec opremo ocenil in tudi to ne, da je cenitev opreme sestavni del cenitve nepremičnin in da je vrednost opreme izražena v sicer neobičajni obliki, v obliki faktorja K6, za katerega je cenilec povedal, da je to njegova oznaka. Iz določil pogodbe (pril. A2) in ostalih listin, ki so sestavni del te pogodbe v povezavi z izpovedjo in mnenjem sodnega cenilca torej izhaja, da je tudi oprema bila del stvarnega vložka v tožečo stranko in je drugačen zaključek sodišča zmoten.

Očitno pa je tudi ustanovitelj tožeče stranke določila ustanovne pogodbe razumel tako, saj je izvedenka ugotovila, da je bilo knjiženje v poslovne knjige tožeče stranke opravljeno na podlagi in skladno s temeljnico ustanovitelja T. M. p.o. št. 5/B, ki je vsebovala tako zakonske podlage. Po teh določbah bi agencija lahko postopala le, če bi v revizijskem poročilu ugotovila, da ravnanje tožeče stranke v zvezi z odkupom lastnih delnic predstavlja katerega izmed oblik oškodovanja po 48. a členu ZLPP. Kot je bilo že povdano takih ugotovitev v revizijskem poročilu ni in tega tudi izvedenka ni ugotovila, zato ni bilo zakonite podlage za izdajo izpodbijane odločbe in za naložitev drugega dela ukrepov.

Očitno je, da je agencija hotela s tem delom izpodbijane odločbe odpraviti v revizijskem postopku ugotovljene kršitve računovodskih predpisov. Toda tega ni storila v pravem postopku. Odpravo ugotovitev nepravilnosti bi lahko izposlovala z ukrepi, določenimi v postopku nadziranja, predpisanega z Zakonom o agenciji za plačilni promet, naziranje in informiranje (Ur.l. 48/94-58/95) in ne v tem postopku. Postopek nadziranja, predpisan po prej navedenem zakonu, se namreč bistveno razlikuje od postopka, predpisanega po ZLPP. Ukrepov, za katere določa zakon eno vrsto postopka, ni mogoče izreči v drugem postopku.

Povedano kaže, da sodišče prve stopnje materialnega prava ni pravilno uporabilo, ker ni uporabilo prej citiranih zakonskih določb. Ob pravilni uporabi teh določb pa bi sodišče prve stopnje moralo odločbo v preostalem delu odpraviti, ker za njeno izdajo ni bilo podlage v ZLPP. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 4. točke 358. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 350. čl. ZPP pritožbi tožeče stranke zoper ta del odločbe iz tega razloga ugodilo in odločbo tudi v preostalem delu odpravilo. Zato se sodišče druge stopnje tudi ni spuščalo v oceno, ali so bili naloženi ukrepi za odpravo zarjevanih nepravilnosti utemeljeni.

Iz vsega navedenega izhaja, da je sodišče druge stopnje na podlagi 2. in 4. točke 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za odpravo odločbe ugodilo. Zaradi spremembe sodbe je sodišče druge stopnje odločilo tudi o vseh stroških postopka (2. odst. 165. čl. ZPP). O stroških postopka je sodišče odločilo po uspehu v pravdi. Tožba je bila vložena tako za ugotovitev ničnosti odločbe kot za njeno odpravo. Z zahtevkom na ugotovitev ničnosti odločbe tožeča stranka ni uspela, uspela je le z zahtevkom na odpravo odločbe.

Uspeh pravdnih strank je bil zato do takrat, ko je bilo o delu zahtevka (zahtevku za ugotovitev ničnosti) dokončno odločeno, enak, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da sta do dne 19.2.1998 nastale pravdne stroške dolžni nositi vsaka stranka sama (2. odst. 154. čl. ZPP). Od takrat dalje pa je bl uspeh tožeče stranke popoln, saj je z zahtevkom na odpravo odločbe uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške, ki so nastali v postopku potem, ko se je razpravljalo še samo o odpravi odločbe (1. odst. 154. čl. ZPP). Ti stroški pa predstavljajo nagrado za sestavo pripravljalne vloge z dne 2.12.1999 v višini 1.500 točk in priglašeno nagrado za zastopanje na naroku dne 2.12.1999 v višini 1000 točk ter priglašene stroške za izvedenca P. v znesku 82.612,00 SIT.

Tožena stranka je tako dolžna povrniti tožeči stranki 307.612,00 SIT pravdnih stroškov. S pritožbo je tožeča stranka uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZIP), ki predstavljajo takso za pritožbo v višini 80.000 točk oz. 1,200.000,00 SIT in nagrado za sestavo pritožbe z 19 % DDV v znesku 267.750,00 SIT.