Contractual claim dismissed due to statute of limitations; new defense arguments inadmissible on appeal.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi. Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Glede na določilo pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, je imela tožeča stranka pravico terjati plačilo opravljenih storitev od tožene stranke že junija 1995, tožbo za plačilo pa je vložila oktobra 1998, zato je terjatev zastarana.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 54.144,80 SIT s pripadki in je zato vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig ... z dne .... Zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je nasprotna tožeča stranka zahtevala, da ji tožeča oz. nasprotna tožena stranka plača 65.825,00 SIT s pripadki. Proti sodbi se je pritožila tožena stranka oz. tožeča stranka po nasprotni tožbi. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava.

Pritožba je bila vročena tožeči oz. toženi stranki po nasprotni tožbi v odgovor, ki ga ni vložila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in v obsegu, določenem v drugem odst. 365. čl. ZPP/77 in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede na trditve pravdnih strank in predložene dokaze odločilno dejansko stanje ugotovilo v zadostnem obsegu in pravilno, zato pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji zahtevku za plačilo obračunanih zamudnih obresti nasprotovala le s trditvijo, da obračun ni pravilen.

Obračun obresti je konkretna listina, ki vsebuje konkretne podatke, pomembne za utemeljenost vtoževanih obresti. Tožena stranka bi torej morala posameznim podatkom iz obračuna obresti konkretno ugovarjati oz. trditi, da konkretni podatki v obračunu (na primer višina terjatve in datumi zapadlosti) niso pravilni. Šele če bi bile njene trditve take, bi bilo sodišče dolžno preverjati in ugotavljati pravilnost in utemeljenost posameznih elementov, odločilnih za utemeljenost obrestnega zahtevka. Ni dovolj, da stranka predloži dokazno listino, če ne postavi za to ustreznih trditev (povezanost trditvenega in dokaznega gradiva).

Tako tožena stranka šele v pritožbi prvič navaja, da vtoževana višina terjatve, od katere so obračunane obresti in dnevi dospelosti, niso pravilni. Te trditve pritožnice so torej nove trditve, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odst. 496.a čl. ZPP). Pritožba glede tožbenega zahtevka je zato neutemeljena in je pritožbeno sodišče zavrnilo ter po 368. čl. ZPP sodbo potrdilo. Pritožba je tudi glede nasprotnega tožbenega zahtevka neutemeljena. Tudi glede tega zahtevka se sodišče druge stopnje strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in dodaja, da pritožbene trditve, da je bil šele v letu 1997 zaključen obračun vseh uslug in usklajen z vsemi izvajalci, niso dokazane.

Glede na določila pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama (priloga B3), ki je odločilna za presojo v tej zadevi uveljavljanega nasprotnega zahtevka, pa so te trditve tudi neodločilne. Tožeča stranka po nasprotni tožbi namreč s sporno fakturo zahteva plačilo uslug, ki jih je po 22. čl. prej citirane pogodbe dolžna tožeči stranki po nasprotni tožbi plačati tožena stranka po nasprotni tožbi. Po določbi 22. čl. pogodbe bi tožeča stranka imela pravico zahtevati plačilo teh uslug v višini 2 % od vsake mesečne situacije, ki jo je izdala tožena stranka po nasprotni tožbi, kot izvajalec (glej tretji odst. 22.

čl. v zvezi s prvimo odst. 5. čl. pogodbe). Tožena oz. tožeča stranka po nasprotni tožbi je torej imela pravico zahtevati plačilo vsak mesec, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sporni račun pa je izstavila na podlagi tretje začasne situacije (in ne vsak mesec posebej), kot je tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ta situacija pa je bila izdana s strani tožene stranke po nasprotni tožbi dne 5.5.1995 (tožeča stranka po nasprotni tožbi v pravdi ni trdila, da jo je prejela šele v letu 1997), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi imela pravico zahtevati od tožeče stranke plačilo za usluge že junija 1995.

Takrat je tudi začelo teči zastaranje (prvi odst. 361. čl. ZOR). Zato je pravilno zaključilo, da je ugovor zastaranja utemeljen. Kdaj je tožena stranka po nasprotni tožbi prejela fakturo tožeče stranke po nasprotni tožbi, za odločitev v tej zadevi ni pomembno, zato zaslišanje predlagane priče, ki bi naj povedala, ali je tožeča stranka prejela fakturo ali ne, ni bilo potrebno. Dejansko stanje je bilo tako ugotovljeno v zadostnem obsegu in pravilno in tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, zato je sodišče druge stopnje tudi pritožbo zoper sodbo po nasprotni tožbi zavrnilo in na podlagi 368.

čl. ZPP potrdilo izpodbijano sodbo. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. čl. ZPP v zvezi s prvim odst. 166. čl. ZPP).